Marko Šuštaršič (1927–1976): Retrospektiva

 6. 2.–1. 9. 2013
Moderna galerija Ljubljana
Kustos razstave: dr. Marko Jenko

Februarja letos se je v Moderni galeriji v Ljubljani odprla začasna razstava, posvečena slikarskemu opusu Marka Šuštaršiča. Doslej najobsežnejša avtorjeva retrospektiva, ki zajema več kot 250 slikarskih, grafičnih in risarskih del, bo na ogled do 1. septembra. Čas postavitve je simboličen, namreč oktobra mineva 60 let, odkar se je na razstavi v Moderni galeriji predstavilo sedem mladih umetnikov, med drugim tudi Šuštaršič, ki je leta 1951, pod mentorstvom Gabrijela Stupice, diplomiral na ALU-ju. »Sedem mladih« se je kmalu preimenovalo v Skupino 53, ki je v slovenski in jugoslovanski povojni umetnosti z navezovanjem na širši evropski prostor in osebno zaznamovano različico modernizma pustila močan pečat.[1]

Začetek razstave nas poleg biografskih podatkov pospremi s citatom, v katerem se avtor sprašuje o slikarjevi zmožnosti ubesedenja ustvarjalnega procesa, ki se odvija na različnih ravneh zavesti. Ob tem se lahko spomnimo na Matissov napotek (mladim) slikarjem, da si morajo najprej odrezati jezik, »kajti vaša odločitev vam odvzema pravico do tega, da bi se izrazili s čimer koli drugim razen s čopičem[2] V skladu s tem nam sprehod po petih dvoranah Moderne galerije omogoča, da sledimo štirim fazam Šuštaršičevega umetniškega razvoja, izraženega z orodjem, ki mu je bilo vse prej kot tuje.

Ne glede na vizualno razlikujoče se prej omenjene faze, opazimo kontinuiteto elementov, ki jim lahko sledimo skozi celoten opus.[3] Medtem ko so prve krajine in vedute še zaznamovane z vplivom metafizičnega slikarstva, začne slikar v drugi fazi, ki nastopi v poznih 50. letih,[4] razvijati zanj značilni vsebinski in slogovni jezik. Njegove krajine, hiše in interierji, poseljeni z ljudmi, počasi temnijo, se razpirajo in izginjajo. Na značilnih rdečih ploskih površinah lebdi celotna osebna ikonografija. Mize, omare in prazni stoli se večajo (ali se figure manjšajo?), obrazi, ki gledajo skozi okna hiš pa naenkrat spominjajo na uokvirjene slike in tako postajajo le spomin prostora. Pot v abstrakcijo z vse večjim drobljenjem oziroma prevlado ornamenta zaključi najavljanje tretje faze, ki nastopi ob koncu 60.[5]

T. i. fazo slikanic oblikovno zaznamuje vdor prostora, svetlejši kolorit in realistična figura, vsebinsko pa se pojavljajo veliko bolj splošne oziroma aktualne teme, osvobojene tesnobe. Na ozadju plakatnih barv so tridimenzionalno postavljene razglednice, kjer soobstaja preteklost in sedanjost, umetniško in vsakdanje.[6] Vrsteči se prizori gledalca spomnijo na znane umetnine, stare fotografije, sočasne časopisne in televizijske motive, ponovno naključnost nabora pa potrjuje avtorjev citat: »Kako hitro pozabljamo velike in majhne trenutke, kako se nam brišejo dogodki, spoznanja, srečanja. Kako težko izbiramo pod pritiskom množice informacij in vtisov[7]

Vrnitev realistično naslikanega prostora naznanja prehod v zadnjo, zeleno fazo (1973–1976).[8] Naenkrat je gledalec, ki je še malo prej zrl v rdeče-črno zaporo, postavljen pred zračno zeleno krajino, ki priča o prvinski, od človeka še neoskrunjeni naravi. Ospredje slike naseljujejo hollywoodske zvezde, francoski slikarji ter anonimneži preteklega in sodobnega časa, ki smo jih srečali že na razglednicah. Nasprotje med »nadčasovnostjo« narave in trenutkom, ki ga zavzamejo protagonisti, sproži iracionalen občutek,[9] ki nas sooča z minljivostjo in praznino, tokrat ne toliko na intimni kot na kozmični ravni.

Avtor: Marina Katalenić


[1]                      http://www.mg-lj.si/node/1018.

[2]                      Alfred H. Barr, Matisse: His Art and His Public, 1951, v: Juhani PALLASMAA, Misleča roka, Ljubljana 2012, p. 172.

[3]                      http://www.mg-lj.si/node/1018.

[4]                      Ibid.

[5]                      Ibid.

[6]                      Ibid.

[7]                      Zoran KRIŽIŠNIK, in: Marko Šuštaršič: 1927–1976. Retrospektiva razstava (Likovno razstavišče Rihard Jakopič Ljubljana, 20. 3.–14. 4. 1981), Ljubljana 1981, p. 3.

[8]                      http://www.mg-lj.si/node/1018.

[9]                      Judita KRIVEC DRAGAN, Marko Šuštaršič, Marko Šuštaršič: slike: 1973 – 1975 (Galerija ZDSLU Ljubljana,  maj 1997), Ljubljana 1997, p. 3.

Advertisements