Misleča roka

Juhani Pallasmaa, Misleča roka, Ljubljana 2012, Studia humanitatis

Ko bi človek v milanskem dvorcu Sforza postal pred Michelangelovo Pietá Rondanini, bi lahko opazil, kako to delo izstopa iz avtorjevih »značilnih« stvaritev. V tej kiparski skupini bi zaman iskali klasično lepoto Michelangelovih Marij ali surovo moč Mojzesovega telesa in če bi se smeli umetnine dotakniti, bi namesto zglajenega marmorja pod prsti otipali le grobo površino. Michelangelov non finito priča o umetniku, ki se stara, »gleda svet z drugimi očmi«, a če govorimo o njegovih delih kot projekciji lastnega zorenja, moramo poleg očesa omeniti tudi Michelangelovo roko kot tisto, ki se je spremenila. V obdelavi materiala lahko zaslutimo eno izmed mnogih »strastn(ih), a že šibk(ih) rok umetnika tik pred smrtjo«.1

Finski avtor Juhani Pallasmaa nas v knjigi Misleča roka opomni na instrument roke pri procesu (u)stvarjanja, vendar mora, da bi lahko obšel naše ustaljene vzorce razmišljanja, začeti pri osnovah. Skozi navidezno retorična vprašanja kot kaj točno je roka? (» … del roke [so] celo tisti deli možganov, ki uravnavajo delovanje rok.«)2 nam dokaže, da ne razmišljamo o njeni kompleksnosti in smo tako pripravljeni pretehtati naša izhodišča.

Že starogrški filozof Anaksagora je, za razliko od Aristotela, ki je razvoj roke pripisoval človeški inteligentnosti, trdil, da je razumnost produkt roke.3 Na podlagi nedavnih medicinskih in antropoloških raziskav se ji pripisuje ključna vloga ne le pri razvoju človeške inteligence, ampak tudi jezika ter simbolnega mišljenja.4 Pallasmaa ob tem izpostavi pojav mišljenja na osnovi orodja ter misel, ki je v začetku neverbalna.5 Ob tem se lahko spomnimo podob jamskih poslikav, ki pričajo o mislih, ki še niso bile ubesedene.

Glavna premisa knjige poudarja spajanje uma in roke pri procesu ustvarjanja oziroma pomena delovanja s celotnim utelešenim jazom. Kot pravi Pallasma dojema zahodnoevropska postindustrijska družba um in telo kot ločeni entiteti, pri čemer um nastopa kot vir razuma in ustvarjalnosti,6 telo, ki smo ga dolžni zgolj obvladati, pa ostane nekje na periferiji. Finec, ki se ima za srečneža, da je svojo rano mladost preživel na dedkovi kmetiji, kjer je lahko opazoval roke, ki so si pridelovale hrano, uporabljale orodje itd., opozarja na dolžnost vzgoje, ki bi tudi v današnjem svetu omogočala celovito izkušnjo delovanja. Ob tem ne zavrača nove tehnologije, temveč ji celo priznava njene prednosti, skrbi ga pa predvsem njena nekritična, nereflektirana uporaba. »Naša orodja … pogojujejo vzorce mišljenja in delovanja«,7 v svetu, v katerem se lahko naša aktivnost zreducira na zgolj računalniško osnovo, pa človek izgublja (z)možnost dotika, kar povzroča krhanje vezi med njim in svetom.

Kot arhitekt še posebej izpostavi posledice za mlade kolege, ki so navidezno brezciljno tavanje končnice svinčnika po papirju, s katero se v bistvu dotikajo stene in odpirajo vrata, zamenjali z nezmotljivo in rigorozno računalniško »maketo«. Vrednost arhitekturne risbe, pravi, ni le v končnem produktu ampak v procesu. Gre za časovno podobo, ki je zgolj zabeležena kot grafična.8 Pred sodobnega (arhitekta) umetnika tako postavlja izziv, da v naši digitalizirani realnosti še vedno izhaja iz realne izkušnje, ki je edina relevantna za pravo umetniško delo, in razišče nove načine »kako se nas svet dotika«.9

Avtor: Marina Katalenić

1 Juhani PALLASMAA, Misleča roka, Ljubljana 2012, p. 33.

2 Ibid., p. 34.

3 Marjorie O’ROURKE BOYLE, Senses of Touch: Human Dignity and Deformity from Michelangelo to Calvin, Brill, Leiden, Boston, Köln 1998, p. xiii, v: PALLASMAA 2012, cit. n. 1, p. 36.

4 PALLASMAA 2012, cit. n. 1, p. 36

5 Frank R. WILSON, The Hand: How Its Use shapes the Brain, Language and Human Culture, New York 1998, p. 194, v: PALLASMAA 2012, cit. n. 1, p. 39.

6 PALLASMAA 2012, cit. n. 1, p. 10.

7 Ibid., p. 6.

8 Ibid., p. 106.

9 Maurice Merleau-Ponty, v: PALLASMAA 2012, cit. n. 1, p. 7.

Advertisements