Belgijska arhitektura, slikarstvo in pivovarstvo

Aprila letos je na oddelku za umetnostno zgodovino potekala enotedenska ekskurzija v Belgijo. Študente s filozofske fakultete sta spremljala predstojnik oddelka dr. Tine Germ in profesorica dr. Rebeka Vidrih. Organizacija ekskurzije pa je bila v rokah dveh predstavnic društva Kunsthisterik, Tine Kralj in Urše Purkart.

Prvih nekaj noči smo prespali v Gentu, v hostlu z imenom Uppelink, ki je študentom predstavil pravi ideal nizkocenovnih nočitev. Stoji v samem centru mesta, obdan s kuliso srednjeveških meščanskih hiš, ki s svojimi trikotnimi zaključki in čudovito naturalistično dekoracijo zapeljejo srce še tako zahtevnega esteta. Ogledali smo si cerkev sv. Nikolaja (Sint-Niklaaskerk) ter cerkev sv. Mihaela (Sint-Michielskerk). Vrhunec sakralnih objektov je predstavljala katedrala sv. Bava (Sint-Baafskathedraal) s svojo največjo dragocenostjo, gentskim oltarjem bratov Huberta in Jana van Eyck, ki smo ga študentje imeli srečo videti skoraj v celoti, saj je zadnja leta po večini preživel v rokah restavratorjev. Sprehodili smo se tudi po Muzeju lepih umetnosti ter po Muzeju sodobne umetnosti S.M.A.K.. Slednji nas je dodobra šokiral z razstavljenimi video produkcijami belgijskega punkerskega umetnika, Koen Theysa, ki nasilje obravnava na izredno odkrit in netradicionalen način.

Ob večerih smo se lahko študentje pomirili ob odličnem pivu v prijetnem lokalu Jan van Ghent ter na plaži v bližini hostla, ki je bila obljudena z glasbeno nadarjenimi študenti. Gent nam bo ostal v spominu kot študentom prijazno mesto, ki je s svojo tradicionalno arhitekturo in odprtim načinom življenja postavil velik standard mladim popotnikom.

Umetnostni zgodovinarji si nismo mogli kaj, da ne bi vsaj za en dan skočili v najlepše srednjeveško mesto na zemljevidu, Brugge. Na hudomušnih brošurah smo lahko prebrali vprašanja, ki so se zamerila tamkajšnjim prebivalcem. Npr. »So stolp postavili kot kuliso za film In Brugge?«, »Kje je McDonald’s?« in »Kdaj se Brugge zapre?«. Zadnje vprašanje niti ni veliko presenečenje, saj so ulice polne turistov in res dobiš občutek, da si se udeležil kakšnega srednjeveškega sejma. Srednjeveški urbanistični dragulj hrani tudi Michelangelovo Madono iz Brugga, ki smo jo, zaradi slabe postavitve, le ošinili s pogledom. Smo pa svojo radovednost lahko potešili ob delih Hansa Memlinga v Memlingovem muzeju ter v muzeju Groeninge, ki nas je prijetno presenetil s kronološko razstavo flamske umetnosti. Imeli smo celo tako srečo, da smo z ogledi končali ravno ob času zaprtja tržnice na glavnem trgu in tako bili deležni odličnih koščkov kozjega sira in slaščic po kar ugodni ceni.

Gurmansko razvajanje nas je za trenutek odpeljalo stran od množic turistov, kmalu pa smo se morali vrniti v valove fotoaparatov in prevelikih nahrbtnikov, saj nas je pot vodila naprej do Antwerpna. Nekateri smo tam doživeli pravi kulturni šok, od srednjeveške mističnosti mest smo se kar naenkrat znašli v krutem kapitalističnem centru Antwerpna. Na srečo nam je prehod olajšala čudovita železniška postaja, ki velja za eno najlepših v Belgiji. Program se je nadaljeval po načrtu, ko smo prestopili prag Rubensove hiše (Rubenshuis) in si ogledali prostore, v katerih je bival in ustvarjal veliki mojster flamskega slikarstva 17. stoletja, Pieter Pauwel Rubens s svojo delavnico. Nadaljevali smo z ogledom mestne hiše in cerkva, posvečenima Mariji ter Karlu Boromejskemu.

V samem centru mesta smo si zopet lahko spočili oči na čudovitih pročeljih hiš ter korak za korakom odkrivali skrivnosti, ki jih skriva ta čarobni srednjeveški center. Na žalost nam je koncentracija po napornem potovanju hitro padla, zato smo se nekateri odločili za degustacijo nekaj odličnih piv, ki jih Belgija premore. Najbolj nam je ostal v spominu Triple Karmeliet, ki je leta 2008 prejel nagrado za najboljši ale na svetu. Večini se antwerpenske ulice niso zdele najbolj varne, spet drugi si nismo mogli kaj, da ne bi skočili vsaj v bar Plaza Real, katerega lastnik je violinist glasbene skupine deUS, Klaas Janzoons. Odličen opis le-tega bi bila beznica z dobro glasbo in še boljšo kulturo pitja piva. Natakarji ti raje predlagajo drugo znamko, kot da ti pivo enega natočijo v kozarec drugega imena. Ko bi le lahko še tu v Sloveniji vzpostavili tak odnos do te varjene pijače!

Okusili smo že izvrsten sir, najslajša peciva in čokolado, nikakor pa se nismo dokopali do slavnih belgijskih vafljev. Slednji so nas pričakali v Bruslju. Poleg težko pričakovane sladice smo bili deležni tudi art nouveaujevske arhitekture. Navznoter in navzven smo si ogledali Hotel Tassel, arhitekta Victorja Horte. Vrata nam je odprl upravnik hiše in postregel z natančnimi navodili za ogled le-te. Dotikanje seveda ni bilo dovoljeno, presenetljivo pa je bilo maksimalno število oseb, ki se lahko istočasno sprehajajo po starem stopnišču. Vsem prepovedim navkljub je zaključena estetska celota hiše vzela dih obiskovalcem. Sledilo je še malo nakupovanja, ki smo si ga v glavnem mestu preprosto morali privoščiti, poleg cerkve Notre Dame de Sablon pa smo si lahko oddahnili v enem izmed najlepših malih vrtov, ki jih mesto premore. Sledil je ogled Muzeja lepih umetnosti, v sklopu katerega je tudi Muzej Magritta, ki smo ga dan kasneje obiskali. V slednjem je bila razstava dobro zasnovana, pogrešali smo le kakšne opise v angleščini.

Zadnji dan pa je bil namenjen lastnim interesom. Nekateri so se z vlakom odpeljali nazaj do Bruslja, nekateri do Leuvena, večina nas je dan preživela ob iskanju zanimivosti v Antwerpenu. Tako smo na primer naleteli na boljši sejem, ki je pustil naše denarnice lažje, naše potovalke pa za več kilogramov težje. S prijateljicama smo si ogledale cerkev sv. Pavla, ki je bila včasih v sklopu dominikanskega samostana. Za obzidjem nas je pričakal skrit, ekspresiven umetni vrt, močno barokizirana cerkev pa nas je presenetila z van Dyckovimi in celo Rubensovimi platni, s katerimi se tamkajšnji delavci radi pohvalijo.

Ponovno smo potrdili teorijo, da se je treba večkrat izogniti glavnih ulic in malo na slepo tavati po stranskih poteh, v večini primerov naletiš na pravo bogastvo. Ekskurzija nam je po zaslugi profesorjev in zaradi izvrstne organizacije predstavnic društva ostala v lepem spominu. Verjamem pa, da nas večina že išče kakšne nizkocenovne vozovnice nazaj v mistična srednjeveška mesta.

Avtor: Tia Čiček

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements