Underground pod lupo

V tokratni rubriki Umetniški portret predstavljamo grafičnega oblikovalca in ilustratorja Zorana Pungerčarja, ki ga alternativci verjetno poznajo predvsem kot avtorja plakatov za koncerte različnih glasbenih skupin, ukvarja pa se tudi z izdajanjem fanzinov.

V najstniških letih se je bolj po spletu naključij kot ne vpisal na srednjo grafično šolo, tam pa ugotovil, da ga grafika pravzaprav zelo zanima. Že takrat je začel z oblikovanjem plakatov, katerih podoba pa je bila precej drugačna od današnje. Eksperimentiral je tudi s fotografijo in grafiko, njegovo temeljno orodje v tistih letih je bil računalnik. Sam pravi: “Bolj ko preizkušaš, več se naučiš, oblikuješ svojo tehniko in slog. V desetih letih, odkar se ukvarjam z vizualnim ustvarjanjem, je prav to, kar počnem danes, nekaj, kar sem najbolj izpilil in mi je tudi najbolj pri srcu.”[1]

Je velik glasbeni navdušenec in morda je prav glasba spodbudila njegovo željo po risanju, saj si je vedno z zanimanjem ogledoval ovitke cedejev in plošč. Tudi njegovi prvi ilustratorski projekti so bili »glasbeni«. Začel je s plakati za Dirty Skunks, zdaj pa že nekaj let ustvarja likovno opremo za koncerte v organizaciji Buba Booking & Promotion. Zasnoval je ovitka plošč za skupini Nikki Louder in Werefox, pravi pa tudi, da glasbo bandov, za katere ustvarja, vedno dobro preposluša.

Povezovanje glasbe in izpovednega sloga določenega izvajalca z lastno vizualno estetiko je, kot priznava sam, včasih kar precej težko. “Vedno se skušam na nekaj navezati, najsi bodo to besedila ali samo ime izvajalca. Veliko raziskujem in si ustvarim neko zgodbo.”[2] Čeprav meni, da mora biti povezava takoj jasna, je navdušen tudi nad bolj abstraktnimi prijemi in umetniki, ki s svojstvenim in premišljenim slogom uspejo zadeti estetiko in sporočilnost izvajalca, ne da bi pri tem odstopili od svoje ideje. “Večina plakatov, ki jih ustvarjam, ni namenjena skrajno komercialnim projektom, saj imam pri oblikovanju v mislih predvsem to, za kakšen bend in kakšno publiko delam.”[3]

O svojih ilustracijah pravi, da so malce primitivne, grobe, čudaške … sicer pa plakate dela po naročilu organizatorja koncertov in jim doda nezgrešljivo osebno noto, končni produkt pa je vedno pod vplivom stila glasbe, ki jo določena skupina izvaja. Zadnja leta prisega na risanje na roke in tudi sicer mu je ljubše vse, kar je osnovno, analogno.

Med svoje favorite v svetu oblikovanja prišteva ljudi, kot so: Maxwell Loren Holyoke Hirsch, Jon Klassen, Lizzy Stewart, Nigel Peak, Julia Pott, Scott Bakal, Justin Bartlett, Stacey Rozich … Od slovenskih so mu najbolj pri srcu Mina Fina, Lena Sardela in Lukatarina.[4]

Je velik navdušenec nad fanzini, publikacijami, ki pokrivajo v mainstream medijih spregledane vsebine in ustvarjalce, z Rokom Pregljem pa vodita tudi manjšo založbo Look Back and Laugh, ki se ukvarja z izdajanjem le-teh. S svojo ilustracijo je bil prisoten tudi v enem izmed prestižnejših časopisov – The New York Times in ob vsem ustvarjalnem zagonu se zdi, da mu dela ne bo kmalu zmanjkalo. Njegova dela si boste lahko ogledali tudi na Caffeine Hours, ki se bodo letos odvijale 12. julija.

Povezave:

Spletna stran:  http://www.zoranpungercar.com/

https://twitter.com/lbalbooks

Avtor: Veronika Povž

[1]                      http://www.siol.net/kultura/profil/2012/08/zoran_pungercar.aspx

[2]                      Ibid.

[3]                      Ibid.

[4]                      http://www.pepermint.si/2011/05/intervju-zoran-pungercar.html

Advertisements