DENIED. O avtorskem imenu, njegovem rojstvu, življenju in smrti.

jazsemjanezjansa (izrez iz filmskega plakata)

jazsemjanezjansa (izrez iz filmskega plakata)

Koliko zares tehta osebno ime je vprašanje, ki je burilo duhove že v šestdesetih letih. Čas pariške študentske vstaje, feminističnih, gejevskih in drugih radikalnih gibanj je prinesel ugodno klimo za ponovno prevpraševanje normativnosti zahodnjaške družbe, ki že od antike dalje na piedestal postavlja belega, aristokratskega moškega. Da pojav Avtorja v resnici ni, kar se zdi, torej naraven in univerzalen fenomen, je v svojem eseju Smrt avtorja (La mort de l’auteur, 1968) prvi izpostavil Roland Barthes.[1] Da govorimo o interpretativnem konstruktu, je leto kasneje v svojem eseju Kaj je avtor? (Qu’est-ce qu’un auteur?, 1969) opozoril Michel Foucault.[2] Vendar pa je Francija dve stoletji po revolucionarnem liberté, egalité, fraternité še vedno bivala v kulturnem hierarhičnem sistemu, ki je Avtorja priličeval Bogu Stvarniku ter freudovskemu Očetu.

Postmodernistični heretizem je tako zgolj naravni odgovor na proces, katerega rojstvo lahko beremo kot kolizijo z rojstvom novega tipa človeka – Homo Universalis. Renesansa je veščinam, ki so bile v srednjem veku prepoznane kot obrtniške, podarila posebno konotacijo stvariteljstva, s tem pa srednjeveškega mojstra povzdignila v renesančnega umetnika, najbolj čisti odsev Boga, creator mundi, v človeški podobi. Čeprav je renesančni umetnik kot genij praoče modernističnemu, je razlika razvidna predvsem v tem, da se je prvi svojega družinskega drevesa zavedal in iz njega črpal, drugi pa je vsakič znova poskušal izvesti očetomor. Medtem ko je renesansa ponovno rodila in nadgradila antiko, je modernizem vojne rane celil z inovativnostjo pluralizma. Če je renesančni umetnik svojega genija dokazoval skozi perfekcijo perspektivične iluzije in študije raznolikih psiholoških in fizičnih stanj telesa in duha, je modernistični umetnik naravo tako ali drugače zanikal, se larpurlartistično oziral vase ali pa je avantgardistično hitel pisati manifeste za boljši jutri.

Sprememba v razumevanju svete trojice umetnost-umetnik-umetnina se kaže tudi v spreminjanju umetnikovega imena v odnosu do naslova dela. V srednjem veku se še spopadamo z umetniki kot je recimo Mojster Kranjskega oltarja, renesansa s humanizmom zaseje seme individualizma. Umetnik, ki je poslikal Sikstinsko kapelo, ni več zgolj Mojster, torej zaslužen samo za svojo veščino, ki je na povsem obrtniški ravni, pač pa idejni in fizični avtor, enakovreden svojemu delu. Še več, Michelangelo postane sinonim za Sikstinsko kapelo in svoj celoten opus prav toliko, kot je njegov opus sinonim zanj. Vzajemnost pa se skrha z modernističnim, vase zazrtim umetnikom. Vse večkrat se je na osebnih izkaznicah del bralo Neimenovano, Brez naslova in kot bi se zgodila inverzija srednjeveškega primera sedaj umetnine oklicujemo po avtorjih, ko nič kolikokrat v neformalnih pogovorih odzvanja: »Videl sem Rothka,« ali pa »Kupil sem Modiglianija.«

Popolna prevlada avtorja je v modernizmu delo razvrednotila do te mere, da ni moglo obstati brez avtorja. Avra genialnosti se je v popolnosti preselila v persono stvaritelja, s tem pa se je samo bistvo umetnosti iz umetnine preselilo vanj. Da se je umetnina sploh lahko približala vsakdanjemu človeku, je potrebovala dodaten medij, interpretatorja v obliki kritika. Umetnina sama je tako spremenila tudi eno izmed svojih glavnih funkcij – sporočilnost. Z modernizmom je smela in zmogla nagovarjati le še posredno, skozi poučenega mediatorja, nepoučenemu bralcu pa se je kazala kot nepovedna slepa ulica.

Umoriti Avtorja v šestdesetih torej ni pomenilo smrti ustvarjalnosti, pač pa smrt avtoritete. Kar se lahko v splošnem zahodnem kontekstu bere kot smrt omnipresentnega modernističnega genija, katerega esenca je bistvena ne le za nastanek, pač pa tudi za razumevanje dela, se v mikrokozmosu francoske akademije bere kot konec Richelieujeve diktature. Akademskih štirideset immortales je literarni vzor kanoniziranja jezika, ki se stoletje kasneje v sfere beaux artes prenese skozi salonske razstave pariške Akademije lepih umetnosti.[3] Barthes je želel delo iztrgati iz teh sistemov in ga vrniti bralcu, mu torej vrniti avro genialnosti in zmožnost povednosti, ki ni pogojena z razumevanjem njenega stvaritelja. Smrt Avtorja pomeni smrt v njegovem delu, katerega označevalec ni več potrebno, da je.

Prenos moči in odgovornosti v polje interpretacije je naredil močen rez med piscem, ki je kot dejanska persona bival v historični preteklosti, in avtorjem, ki je skozi razne kazalce v svojem delu impliciran kot persona praktične preteklosti, torej preteklosti kot nanjo s pomočjo dokumenta gledamo skozi prizmo sedanjosti.[4] V slednjem primeru je avtor konstrukt svojega opusa, v prvem pa svojega življenja. Razcep je jasno razviden tudi v funkcijah avtorjevega imena kot enega izmed teh kazalcev, ki poleg funkcij lastnega imena prevzema še druge, nove. Čeprav je avtorsko ime lastno, je vez, ki se ustvarja med lastnikom in lastnino, bistveno drugačne narave kot vez, ki se ustvarja med avtorjem in avtorskim delom. Lastno ime kot takšna vez zgolj označuje lastnino, v nobenem primeru pa je ne določa ali razvršča kot to počne avtorsko ime z avtorskim delom. Če se lastnik nekega dela zamenja, to ne vpliva na razumevanje tega dela v enaki meri, kot nanj vpliva spoznanje o drugem avtorju.[5] Lep primer je spremenjena atribucija Poljskega jezdeca, ki jo je v letu 1995 izvedel Rembrandt Research Project. S tem ko se je sliko pripisalo Rembrandtovi delavnici in ne Rembrandtu samemu se bitnost slike sicer ni spremenila, spremenil pa se je način njenega bivanja v umetnostno kulturnem in tržnem svetu, kar ni rezultiralo zgolj v padcu tržne vrednosti slike, pač pa tudi v načinu tretiranja umetnine, ki jo sedaj obravnavajo strokovnjaki za manj pomembne umetnike 17. stoletja in pripada eni manj pomebnih galerij, posvečeni Rembrandtovi šoli.[6]

Vendar pa v veliko primerih lastno in avtorjevo ime nista isti. Srednjeveški mojstri, kot je denimo že omenjeni Mojster Kranjskega oltarja ali pa Bohinjski mojster, so bili poimenovani posthumno zaradi umetnostnozgodovinske potrebe po klasifikaciji umetnosti glede na njene avtorje in razvrščanje le-teh v kanon. Z moderno, ki je avtorjevo ime, zavoljo pronicanja kapitalističnih principov v kroge kulturnega, pričela tretirati kot branžo, znamko, pa se zgodi tudi pojav in porast tako imenovanih umetniških imen, ki si jih umetniki nadanejo sami. V primeru psevdonima govorimo o jasnem ločevanjem med privatnim in poslovnim, med lastnim in umetniškim imenom. A kaj se zgodi, ko umetniško ime postane lastno ime?

Leta 2007 so trije umetniki, hrvaški režiser Emil Hrvatin, italijanski intermedijski umetnik Davide Grassi in slovenski slikar Žiga Kariž svoja lastna imena administrativno spemenili v lastna imena Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. Razlog, da njihova nova lastna imena ne delujejo enako kot recimo Marilyn Monroe ali David Bowie, ni v tem, da so enaka, pač pa v tem, da je v slovenskem družbeno-političnem okolju pod tem imenom v lasu preimenovanja deloval predsednik vlade. Vendar pa tudi Janezu Janši ni zares ime Janez Janša, pač pa Ivan Janša – kot takemu so mu tudi sodili, čeprav se v medijskem in političnem prostoru ves čas pojavlja kot Janez Janša. Janez so ga pričeli klicati že kot otroka, ker pa si svojega pravega imena Ivan ni nikdar administrativno spremenil, njegov vzdevek na nek način deluje podobno kot psevdonim. Vendar tudi za umetnike v nekaterih primerih njihovo ime Janez Janša deluje zgolj kot psevdonim – eden izmed Janezov Janš v Italiji še vedno nosi ime Davide Grassi, drugi na Hrvaškem Emil Hrvatin, tretji Janez Janša pa se je pred tremi leti preimenoval v Žigo Kariža in ime Janez Janša uporablja le še kot psevdonim, kadar deluje skupaj v tandemu z Janezom Janšo in Janezom Janšo. Kdo je torej pravi lastnik imena Janez Janša ostaja enigma, prav ta enigma pa razkriva dejstvo, da je tudi lastno ime, tako kot avtor, lahko zgolj konstrukt.

Janez Janša: »Ime je tisto, kar izpostaviš, ko samega sebe predstaviš drugim. Tvojo figuro preslika v javno življenje. Drugi ljudje tvoje ime uprabljajo bistveno pogosteje kot ga ti sam. Ko si spremeniš ime, ne spremeniš samega sebe. Spremeniš svojo ‘mejno ploskev’. Prav zaradi tega tvoja sprememba imena bolj vpliva na druge kot nate.«

Janez Janša: »… kot smrt. Bolj kot na umrlega vpliva na sorodnike in prijatelje.«[7]

Igra imen pa se tudi pri štirih Janezih Janšah še ne zaključi. K projektu sedemindvajsetih slik za devet triptihov z naslovom Podpis (akril na platnu, 50 x 70 cm, 2010) so trije umetniki Janez Janša, Janez Janša in Žiga Kariž povabili še četrtega umetnika Viktorja Bernika. Ta je na platna naslikal sedemindvajset podpisov treh umetnikov Janezov Janš pod katere so se nato lastnoročno podpisali še umetniki. Enkrat kot posamični Janezi Janše, drugič skupinsko kot Janezi Janše, tretjič posamično s svojim (rosjtnim) lastnim imenom in četrtič skupinsko s svojim (rojstnim) lastnim imenom. Vendar se na nobeno delo ni podpisal Viktor Bernik. Petja Grafenauer v svojem prispevku v katalogu sprašuje, kdo je pravi avtor dela.[8] Umetnik, ki jih je naslikal, umetniki, katerih podpise beremo? Kaj pa Janez Janša? Vez med avtorjem, njegovim imenom, podpisom in delom je warholovsko zabrisana. Morda pa bo tudi po smrti Janezov Janš nastopila potreba, da se kot v primeru Andyja Warhola ustanovita fundacija in odbor, ki bosta določala avtentičnost del Janezov Janš. Ali bi si takšni instituciji drznili tudi politiko Janeza Janše ožigosati z velikim tiskanim DENIED, lahko le ugibamo. Morda pa je ravno Janševa politika tista prava družbena »umetnost«.

Literatura:

Roland BARTHES, Smrt avtorja (1968), Sodobna literarna teorija. Zbornik, Ljubljana: Krtina 1995, pp. 19–23.

Michel FOUCAULT, Kaj je avtor? (1969), Sodobna literarna teorija. Zbornik, Ljubljana: Krtina 1995, pp. 25–40.

Clara CLAIBORNE PARK, Author! Author! Reconstructing Roland Barthes, The Hudson Review, XLIII/3 (jesen, 1990), pp. 377–398. (http://www.jstor.org/stable/3852208, dne 14. 5. 2013, 17:44).

Arthur C. DANTO, The Art World Revisited: Comedies of Similarity, Beyond the Brillo Box. The Visual Arts in Post-Historical Perspective, London 1992, p. 33.

Saša GLAVAN NABERGOJ, Vprašanje Rembrandtovega avtorstva slike ‘Mož z brado’, Zbornik za umetnostno zgodovino, XXXIV, Ljubljana 1998.

We Make Money Not Art, My Name is Janez Janša, 9. 5. 2012; (http://we-make-money-not-art.com/archives/2012/05/janez-jansa.php#.Ucgxkd22imF, dne 24. 6. 2013)

Petja GRAFENAUER, Poetika in politika signature, Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša. PODPIS, Ravne na Koroškem 2010, pp. 12–33.

 Avtor: Tina Kralj


[1] Roland BARTHES, Smrt avtorja (1968), Sodobna literarna teorija. Zbornik, Ljubljana: Krtina 1995, pp. 19–23.

[2] Michel FOUCAULT, Kaj je avtor? (1969), Sodobna literarna teorija. Zbornik, Ljubljana: Krtina 1995, pp. 25–40.

[3] Več o problemu la clarté cartésienne francoskega jezika v Clara CLAIBORNE PARK, Author! Author! Reconstructing Roland Barthes, The Hudson Review, XLIII/3 (jesen, 1990), pp. 377–398. (http://www.jstor.org/stable/3852208, dne 14. 5. 2013, 17:44).

[4] Več o razcepu med piscem in avtorjem v Adrian WILSON, Foucault on the »Question of the Author«: A Critical Exegesis, The Modern Language Review, XCIX/2 (april 2004) pp. 339–363. (http://www.jstor.org/stable/3738750, dne 14. 5. 2013, 17:36)

.

[5] Več o razliki med avtorkim in lastnim imenom v FOUCAULT 1969, cit. n. 2, pp. 28–30.

[6] Več o primeru Poljskega jezdeca v Arthur C. DANTO, The Art World Revisited: Comedies of Similarity, Beyond the Brillo Box. The Visual Arts in Post-Historical Perspective, London 1992, p. 33; ter Saša GLAVAN NABERGOJ, Vprašanje Rembrandtovega avtorstva slike ‘Mož z brado’, Zbornik za umetnostno zgodovino, XXXIV, Ljubljana 1998.

[7] Janez Janša: »The name is what you put forward when you introduce yourself to others. It streams your figure into public life. Other people use your name much more than you do. When you change your name, you don’t change yourself. You change your “interface”. That is why your name change affects other people more than it does affect you.« Janez Janša: »…as one’s death. It affects more relatives and friends than the one who actually died.« (We Make Money Not Art, My Name is Janez Janša, 9. 5. 2012; http://we-make-money-not-art.com/archives/2012/05/janez-jansa.php#.Ucgxkd22imF, dne 24. 6. 2013)

[8] Več o triptihu in institucijah vezanih na atribucijo del Andyja Warhola v Petja GRAFENAUER, Poetika in politika signature, Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša. PODPIS, Ravne na Koroškem 2010, pp. 12–33.

Advertisements