Muzej od blizu

1.2.znakbarvnicmyk10V Mestnem muzeju Ljubljana se dogaja veliko več kot samo razstavljanje zgodovinskih artefaktov. V mislih nimam muzejske trgovine ali pa kavarne, ki sta v bistvu klasični komponenti muzejev, temveč pestro ponudbo programov tako za otroke (razne delavnice, organizirano praznovanje rojstnih dni ipd.) kot tudi za odrasle. Tukaj se bom osredotočila na andragoški program Muzej od blizu pod mentorstvom Janje Rebolj.

Gre za izredno praktično usmerjen program. Že ob tem, ko se je vsak član začetne študijske skupine predstavil, se je odprla tema o komunikaciji, kakšen vtis je kdo pustil, kaj vse je na to vplivalo (npr. drža, glas). Muzejske zbirke same zase niso nič vredne, dokler ne zadovoljijo publike, zato je ena izmed temeljnih kompetenc v muzejih ravno komunikacija. V okviru tega smo dobili zanimivo nalogo: vsak teden (izven študijskega termina) si moral popiti kavo s petimi člani iz skupine, ki jih še ne poznaš. Morda se nekaterim zdi ideja banalna, v resnici pa zadeva ni tako preprosta. Za pristop k tujcu je namreč potreben pogum, saj lahko nazadnje le-ta odkloni vašo ponudbo. V bistvu je šlo za komunikacijski performans, kjer smo se skušali čim bolj povezati. Taka izkušnja pride prav npr. pri vodstvu po razstavi, oz. na splošno pri delu z ljudmi. Med sabo smo si zelo različni, tako po karakterju kot po zanimanju, vsakega posameznika zaznamuje tudi poseben način sprejemanja informacij. Vsega tega se je potrebno zavedati pri oblikovanju razstave. Dobra razstava mora biti privlačna za vse učne stile, poleg tega mora biti tudi udobna, smiselna in spodbujevalna. Takšnih reči smo se naučili preko orodja Sodniki odličnosti,[1] ko smo obiskali razstavo Vitez, dama in zmaj v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova, Kaj je in kaj je mogoče umetnika Tima Etchellsa v Galeriji Jakopič, ter Podobe Balkana v Narodnem muzeju Slovenije – Prešernova. O svojih rezultatih pa smo debatirali tudi s strokovnjakom za evalvacijo mag. Borutom Rovšnikom. Poleg njega smo spoznali še nekaj drugih notranjih sodelavcev, npr. mag. Blaža Vurnika, ki nam je predstavil poklic kustosa v muzeju, Martin Horvat nam je predaval o novejših arheoloških izkopavanjih v Ljubljani, mag. Katarina Toman Kracina nam je predstavila konservatorsko središče Ščit.

Moram priznati, da je obisk konservatorskega centra na meni pustil velik vtis. Najprej naj omenim fantastično vzdušje med zaposlenimi; zelo sproščena situacija, nabita s humorjem. Po tem občutek privilegiranosti, saj smo videli število predmetov, ki še niso bili razstavljeni za javnost, npr. najstarejše leseno kolo z osjo na svetu. Kaj šele, ko vam med debato čisto »mimo grede« razgrnejo folijo z mize, na kateri zagledaš truplo nekega nedavno izkopanega viteza. Tokrat sem se prvič zares soočila z etičnim vprašanjem o razstavljanju človeka.

Poleg omenjenih zadev smo videli in se naučili še veliko več. Znanje, ki ga začetna skupina Muzeja od blizu pridobi v osmih mesecih, je lahko podlaga za nadaljevanje izobraževanja, kjer se tudi že organizira razstavo. Letos so člani nadaljevalne skupine sodelovali pri nastajanju razstave Eksperiment: mobilno! Mobilna fotografija − s telefona na razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana.

Program je primeren za vse študente, ki bi radi pridobili znanje o delovanju muzeja. Izvaja se od oktobra do maja enkrat tedensko po dve šolski uri, stane pa skromnih 10 evrov na mesec. Prijavite se enostavno  tako, da pridete na srečanje v Mestni muzej. Udeleženci ob koncu študijskega leta prejmejo tudi potrdilo o opravljanju programa, kar pride v današnjih časih hudo prav.

Avtor: Nika Rupnik


[1] Pisni vir, s katerim smo si pomagali oceniti odličnost pri razstavah z vidika obiskovalca. Opremljen je z opisi štirih kriterijev (udobnost, privlačnost, smiselnost in spodbujevalna vloga razstave), prostorom za beleženje izkušenj in občutij ob obisku razstave, razpredelnico ocenjevanja (dokazi glede na kriterije) ter razpredelnico ocenjevalnega primerjalnega sestanka (odstopanja in soglasja med ocenjevalci).

Advertisements