Charles Fréger: Wilder Mann

Fotografska razstava

15. 2. 2013–9. 6. 2013

FotoMuseum Provincie Antwerpen, Antwerpen, Belgija

 

Če v primeru ljubljanske Nacionalne univerzitetne knjižnice vzpon po stopnicah ponazarja pot k modrosti, nas stopnice v FotoMuseumu vodijo v sam izvor, v preteklost, tradicijo in primitivno. Institucija, rahlo umaknjena iz živahnega vrveža centra slavnega mesta mode, nam namreč v najvišjem nadstropju v obliki sobe skromnih dimeWilder Mann 53, Wilder Mann , 2010 © Charles Fréger - www.charlesfreger.comnzij ponudi vpogled v raznolikost evropskih navad. Linija barvnih fotografij se v višini pogleda gledalca začenja pri vhodu, kjer se tudi izteče, le na sredi, točno nasproti točke vstopa, njen ritem prekine besedilo – kratka predstavitev razstave. Divji mož. Še ena v vrsti tem Charlesa Fregerja, umetnika, ki je junija leta 2000 diplomiral na Rouenski umetniški šoli in se v svojem delu nadvse rad navezuje na poetiko antropološkega interesa za raznolikost družbenih skupin.V kotih sobe nas v enakem sosledju, kot smo mu bili priča na primeru fotografij, pričakajo osebne izkaznice le-teh z navedbo imena divjega moža ter kraja, iz katerega izhaja. Beli modernistični kubus z drobnimi črnimi označbami vsekakor ne obremenjuje povprečnega obiskovalca – nasprotno – podredi ga logiki razstave, kjer je slika tista, ki potrebuje brezkontekstualni prostor, da zadiha. Pomanjkanje počivališč zaradi majhnosti razstave ni tako očitna kot morda v drugih razstavnih prostorih – še več, njena očarljivost zapelje v izgubo subjekta v njeni temi.

Kurenti so v slovenskem prostoru v kolektivno zavest prešli do te mere, da pogosto pozabljamo izhodišče teh glasnih, kosmatih stvorov. Njihova zgodovina se namreč širi preko meja naše države. Po nekaterih virih naj bi jih v naše kraje zanesli Uskoki,[1] vsekakor pa se povezujejo z rituali, predhodnimi krščanski veri. Dandanes jih seveda razumemo kot nekakšen nacionalen simbol, pa tudi simbol Ptuja, pusta in prihoda pomladi. Kljub vsemu je slovenska umetnost že v času modernizma veseljaškemu kurentu pridala tudi diametralno nasprotno temačno plat. Mrtvi kurent, stilizirani portret, spomin rezultata pravega boja za izbrano damo med zamaskiranimi mladeniči, memento mori. France Mihelič je v pomladansko rajanje zanesel dih smrti in vedenje, da kmalu zopet nastopi zima ter da ima vsako življenje svoj neizbežen konec.

Tako s slovenskim kurentom, kot z drugimi podobnimi pošastmi evropske tradicije se je v svojem fotografskem ciklu Wilder Mann ukvarjal Charles Fréger. Na svojem potovanju skozi 19 različnih evropskih držav je dve zimi beležil etnografsko transformacijo. Enkrat na leto, v obdobju med decembrom in veliko nočjo, civilizirani sodobni možje zakrijejo svojo identiteto ter si nadenejo pradavno ritualno masko divjega moža. Bolj vzhodne kot so države, bolj divji so divji možje. V Avstriji se srečamo s Krampusom, nekakšno nemško različico slovenskih parkeljnev, zlih Miklavževih spremljevalcev. Na Hrvaškem najdemo dondolaše in zvončare, ki imajo podobno kot naši kurenti dolge rdeče jezike, živalske maske ter rogove. V Romuniji privzamejo podobo jelenov, skupaj s plesalci pa uprizorijo lov. Mnoge od teh tradicij sovpadajo z datumi krščanskih praznikov, četudi njihove korenine verjetno segajo stoletja dlje.

Ikonografija divjih mož, ki se pojavljajo tudi v zahodnih in centralnih evropskih državah, bodisi kot l’Homme Sauvage, Wilder Mann, Wild man ali celo Macidula, pa je najpogosteje vezana z ikonografijo medveda. To mogočno bitje se lahko kot človek postavi na zadnji taci, kljub vsemu pa ga vsako leto, ko napoWilder Mann 8, Wilder Mann , 2010 © Charles Fréger - www.charlesfreger.comči čas za spanec, pokori zima. Postati medved tako pomeni postati tisto primarno, nagonsko in živalsko, postati id, hkrati pa da možnost pokoriti taisti id in postati več – superego.

Vsej tej ritualni igri različnih dežel smo lahko prisotni v sklopu ene same razstave, ene same niti ne preveč velike sobe ali še lažje – v sklopu enega samega kataloga. Barvne fotografije različnih dimenzij prikazujejo omenjana bitja ali če se izrazim po slovensko – maškare – v njihovem naravnem okolju: na travnikih, poljih, gozdovih, s hribovitim ali gorskim ozadjem, ki ga venča modro nebo. Pas fotografij zapelje v nenavadni svet mita in skoraj ritualno vodi do navedb poimenovanj nenavadnih mask. Fréger uspešno polemizira priklenjenost sodobnega človeka na tehnologijo in njegovo željo po – vsaj občasni – ponovni združitvi z naravo. Proslava novega življenja, ki mu bo sledila nova smrt, postane skozi fotografije ne le nuja, pač pa transparentno dejstvo cikla, ki se tudi ob ogledu razstave zaključi z vabilom. Nekaj kostumov, fototapeta z gorskim motivom in fotoaparat nagovarjajo obiskovalca, naj za trenutek pozabi hiteti in postane divji mož, s tem pa ga aktivirajo bodisi v istovetenje z videnim ali še bolje v problematiziranje le-tega.

 

Avtor: Tina Kralj

 

Internetni viri, dne 13. 5. 2013:

http://www.charlesfreger.com/biography/cv_en.html

http://www.ed-kurent.si/

http://www.fotomuseum.be/

http://www.guardian.co.uk/artanddesign/2012/jun/26/charles-freger-wilder-man

http://lejournaldelaphotographie.com/entries/5300/

http://ngm.nationalgeographic.com/2013/04/europes-wild-men/shea-text

Advertisements