Ljubljanski grafični bienale in njegovi začetki

1239521_329623237184394_1756468323_nLjubljanski grafični bienale, ki že skoraj šestdeset let razstavlja in predstavlja sodobno grafično produkcijo in njene avtorje, letos doživlja svojo trideseto ponovitev. Mednarodni bienale, ki se je ob ustanovitvi leta 1955 imenoval mednarodna grafična razstava, tekom let ni zamenjal le imena, ampak se je s časom tudi razvijal in spreminjal. Da je ljubljanski grafični bienale danes eden izmed najstarejših na svetu, so v veliki meri zaslužni njegovi organizatorji, najbolj zagotovo dolgoletni vodja bienala, dr. Zoran Kržišnik. Vsekakor pa je na njegov uspeh vplivalo veliko dejavnikov. Kako se je torej vse začelo?

Po drugi svetovni vojni, ko je Slovenija postala del Jugoslavije, je bila njena umetnostna scena precej omejena s konzervativnim socialističnim realizmom, ki ga je vsiljevala takratna totalitaristična oblast, da bi lažje nadzirala družbeno in kulturno okolje ter izkoriščala umetnost za svoje politične cilje. Kljub sporu z Informbirojem leta 1948 je bila slovenska in jugoslovanska umetnost še dolgo pod vplivom socialističnega realizma. Kar ni spadalo v njegove stroge okvirje, je bilo označeno za škodljivo »dekadenco« z Zahoda.

Stanje vseeno ni bilo tako črno-belo, saj je že leta 1949 v slovensko umetnost začel prodirati subjektivizem, kar se je sprva morda najbolj pokazalo v grafiki. Ta novi val v umetnosti se je izrazil v razstavni dejavnosti, saj je Moderna galerija s svojo razstavno politiko pripomogla k uveljavitvi slovenske grafike doma in po svetu.

Leta 1952 se je Jugoslavija udeležila 26. bienala v Benetkah. Ob tem dogodku je Zoran Kržišnik prišel na idejo o tovrstni veliki prireditvi pri nas, ki bi pripomogla k razvoju umetnosti Preko Zorana Mušiča je začel sklepati poznanstva v svetu umetnosti, obenem pa je v Parizu nabral 144 grafik Pariške šole (École de Paris), ki so bile kasneje temelj bienala. Ideja o bienalu je zopet zaživela leta 1953, ko je Božidar Jakac dobil prvo priznanje na mednarodni prireditvi v Zürichu. Uspehi naše grafike v mednarodnem prostoru so bili ključni pri odločitvi galerijskega sveta Narodne in Moderne galerije, da so na pobudo Božidarja Jakca odobrili organizacijo mednarodne razstave.

Prva mednarodna grafična razstava leta 1955 je doživela velik uspeh. Ne le, da je doživela dober odziv pri umetnikih in obiskovalcih, imela je tudi znatno politično in finančno podporo. Namen, usmeritev in koncept prireditve so se bolj ali manj izoblikovali skozi prve tri grafične razstave in se kasneje niso veliko spreminjali. Ljubljanski organizatorji so se zavzemali za čim širše in odprto delovanje, saj je bil edini pogoj za sodelovanje kakovost grafičnega lista v kateri koli reproduktivni grafični tehniki, vsak umetnik pa je lahko sodeloval z največ tremi deli. Želeli so pritegniti čim več umetnikov z vseh celin, da bi bilo zastopanih čim več umetnostnih tokov in njihovih najboljših predstavnikov. Na začetku so sodelujoče umetnike vabili osebno, tiste iz držav vzhodnega bloka pa z uradnimi posredovanji. Ker so se začeli prijavljati tudi drugi umetniki, so uvedli natečaj, ki je postal pravilo ljubljanskega bienala. Veliko let se je obdržala tradicija, da je grafika dobitnika velike nagrade na prejšnjem bienalu na naslovnici kataloga aktualnega bienala. Ta značilnost je zamrla, do danes pa se je ohranila tradicija retrospektivnih razstav dveh dobitnikov nagrad s prejšnjega bienala.

Mednarodni grafični bienale se je zelo hitro uveljavil v svetu zaradi svoje odprtosti, saj je v času velikega spora med Vzhodom in Zahodom združeval umetnike dveh nasprotujočih si strani. In ne samo to, Jugoslavija je namreč zaradi svoje politike »neuvrščenosti« sklepala prijateljstva z državami »tretjega sveta«, katerih umetniki so sodelovali na bienalu vse od njegovega začetka. Ljubljanski bienale je vzpodbudil nastanek vrste podobnih prireditev po vsem svetu, npr. ustanovitev tokijskega bienala leta 1957, na domačih tleh pa je imel velik vpliv na razvoj sodobne grafike. Igral je pomembno vlogo pri nastanku ljubljanske grafične šole in del, ki so vrhunci klasične grafične produkcije.

Petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja so bila »zlata leta« naše grafike in bienalov, ki so jih v šestdesetih letih podpirala skoraj vsa vidnejša slovenska podjetja. Zaradi velikega razmaha grafike je 25. 12. 1986 končno prišlo do ustanovitve Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), ki je svoj sedež našel v Gradu Tivoli. MGLC je specializiran muzej, ki se ukvarja z ohranjanjem in produkcijo grafične in sodobne umetnosti, ena njegovih glavnih dejavnosti pa je organizacija grafičnih bienalov.

Bienale je svojo razstavno in selekcijsko politiko več ali manj uspešno vodil vse do leta 1991, ko je z razpadom Jugoslavije prišlo tudi do krize največje likovne prireditve v Ljubljani. Prireditev se je naslednje desetletje borila s kritikami in sesedanjem celotnega sistema sveta grafične umetnosti. Prej izjemno uspešna tradicija razstavljanja se je izkazala za zastarelo, obenem se je pokazalo, da se je bienale preveč naslanjal na ljubljansko grafično šolo, ki je mlajšim generacijam le počasi odstopala svojo vodilno pozicijo v svetu grafike. Leta 2001 je vodstvo grafičnega bienala s svojo štiriindvajseto ponovitvijo pričelo s procesom revitalizacije, bienale je izbrisal predstavitev po nacionalnosti in sprejel, da se je razumevanje grafike v svetu umetnosti spremenilo. Spremembe so se na bienalih, ki so sledili, izkazale za pravilne in prireditev je bila kljub občasnim kritikam tudi velikokrat pohvaljena. Pot do jubilejnega tridesetega grafičnega bienala je bila polna vzponov in padcev, vendar prireditev kljub znatno zmanjšani politični, gospodarski in posledično finančni podpori ohranja status visokokakovostne prireditve tudi v mednarodnem prostoru.

Avtor: Daša Čopi

Viri

  • Zoran kržišnik, Breda škrjanec, Ljubljanska grafična šola, Ljubljana 1997.
  • Breda škrjanec, Zgodovina ljubljanskih grafičnih bienalov, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana 1993.
  • Prekinitev. 30. grafični bienale Ljubljana, (Ljubljana, Mednarodni grafični likovni center, ed. Deborah Cullen), Ljubljana 2013.
  • http://www.mglc-lj.si/o_mglc/predstavitev (26. 10. 2013)
  • http://www.mglc-lj.si/bienale/predstavitev (26. 10. 2013)
Advertisements