Ekstravagantna tijela: Ekstravagantne godine

Lois Weaver, What Tammy needs to know. Foto: Christa Holka

Lois Weaver, What Tammy needs to know. Foto: Christa Holka

4. 10. 2013−3. 11. 2013

Zagreb, Galerija Klovićevi dvori,

Kurator: Kontejner (Ivana Bago, Olga Majcen Linn, Sunčica Ostoić)

Kdor se spominja lanskoletnega festivala Mesto žensk, si je najverjetneje zapomnil tudi tematiko dogodka: starost. Isto temo lahko zasledimo na festivalu Ekstravagantna telesa (Extravagant bodies), mednarodnem festivalu, ki poteka na tri leta vse od svojega začetka leta 2007. Ukvarja se z rušenjem meja normalnega in patološkega, začetno leto so opozarjali na invalidnost oziroma na kakršno koli fizično prizadetost telesa, letos na že tretjem festivalu pa opozarjajo na invalidnost družbene perspektive oz. pogleda na starost.

V svetu, kjer je mlado, bolje rečeno mlajše, telo a priori lepše, boljše, privlačnejše in na koncu celo dobrodošlo, na festivalu temu obrnejo hrbet ter brez sramu predstavijo starost kot to, kar je, doba v življenju, ki bo doletela vsakogar, ki bo imel srečo in ušel prezgodnji smrti. Zoperstavijo se perspektivi, ki starost dojema za neproduktivno, počasno in nasploh odvečno celico v organizmu družbe.

Provokativnost razstave obiskovalca zadane že ob vstopu v prvo nadstropje galerije Klovićevi dvori. Intervencija v prostor, kjer so stene razstave kaotično okrašene s piramidnimi telesi, obrobljenimi s pink lepilnim trakom, je na prvi pogled simpatična in deluje v klasičnem razstavnem prostoru že omenjenih Klovićevih dvorov kot izvrstna cezura med sodobno in starejšo umetnostjo. Kako vpliva na človeka, pa je odvisno od umetnine, dokumentacije ali zgolj koncepta, ki je preko razstave podarjen gledalcu. Tako je prostor lahko atraktiven npr. ob pogledu na fotografije hrvaškega umetnika Tomislava Gotovca, ki se je pri svojih 60 letih brez sramu slikal popolnoma razgaljen v pozah, prevzetih od brhkih mladenk iz porno revije Foxy Lady. Drugo doživljanje prostora pa je lahko izredna intima in empatija, ki jo je gledalec deležen ob pogledu na delo Mirjane in Nevena Miljkovića, ki sta se odločila skrbeti za mamo, trpečo za Alzheimerjevo boleznijo. To seveda ni pomenilo le občasnega obiska na njenem domu, temveč je bilo za tovrsten podvig potrebno ogromno samoiniciative; izobraževanja glede nege in navsezadnje celodnevna asistenca pri osnovnih življenjskih funkcijah. Otroka sta mami tako podaljšala, olajšala in osmislila preostanek življenja. Srce parajoči intimni trenutki, ko mama, ostarela gospa, sedi hčeri v naročju in si izkazujeta naklonjenost, je ena izmed pristnejših podob, ki jo sploh lahko zasledimo v vsakdanjosti zahodnoevropskih razstavnih prostorov.

Na razstavi zasledimo umetnike vseh starostnih skupin, številna imena iz hrvaškega prostora, kot so Sanja Iveković, Mladen Stilinović, Siniša Laborić idr., prav tako imena tujih umetnikov, npr. Stahl Stenslie, Suzanne Lacy, Ana Álvarez-Errecalde (ki se je lahko spominjate z lanskoletne razstave v Galeriji Vžigalica v okviru Mesta žensk) idr.

Celotna razstava je nenavaden skupek interaktivnih del, performansov, workshopov, dokumentacije in človeške iznajdljivosti. Skupina, odgovorna za postavitev, nosi ime Kontejner (Ivana Bago, Olga Majcen Linn, Sunčica Ostoić). Ena izmed večjih hrvaških kuratorskih skupin, ki je leta 2002 svojo prvo razstavo ljudem ponudila prav v kontejnerju, je klasične razstavne prostore spremenila v ekscentrični univerzum, kjer kraljujejo »mladeniči in mladenke« tretjega življenjskega obdobja.

Avtor: Tia Čiček

Advertisements