Regina José Galindo: Ura anatomije

Regina José Galindo: Ura anatomije; Foto: Urška Boljkovac

30. grafični bienale Ljubljana: Prekinitev

14. 9.−24. 11. 2013

Jakopičeva galerija, Ljubljana

Kuratorka razstave: Yasmín Martín Vodopivec

Rdeča nit razstave, Ura anatomije v Jakopičevi galeriji, je problem nasilja. Regina José Galindo, prejemnica velike nagrade 29. grafičnega bienala Ljubljana, je ta problem predstavila skozi poezijo in performans. V nič kaj monumentalnem razstavnem prostoru je z besedo, sliko in filmom povedanega mnogo o velikih krivicah, ki so se dogajale po gvatemalski državljanski vojni (1960−1996), ter drugih političnih nepravilnostih Gvatemale. Regina je svojo umetniško pot začela s poezijo, vendar je čez čas začutila, da zgolj z besedo ne more izraziti vsega, kar bi rada povedala, in tako je, kot že mnogi pred njo, kot glavni medij izražanja začela uporabljati tudi svoje telo.[1]

V sklopu 30. grafičnega bienala Ljubljana je Regina José Galindo izvedla performans z naslovom Skupna tla. Performans je bil izveden 13. septembra v Tivoliju v Ljubljani. Njeno izhodišče in ideja za performans so bili skupinski grobovi. V Sloveniji so bili v teh grobovih pokopani rablji, v Gvatemali pa žrtve. Umetnica, oblečena samo v svojo kožo, se je zakopala v zemljo, pokrita pa je bila s steklom. S tem performansom je želela prikazati tanko mejo med mučenikom in mučencem.

Kot kritiko na fizično zlorabo žensk v Gvatemali je Regina leta 1999 izvedla performans z naslovom Bolečina v robčku,[2] kjer je bila gola privezana na vertikalno stoječo posteljo, čez njo pa so se menjale projekcije člankov o posilstvih. V zgodnjih delih svojega ustvarja

nja kot performarka, si je umetnica zastavila vprašanja o spolni in družbeni identiteti. Ukvarja se predvsem s kategoriziranjem žensk in pripadnostjo posameznika družbi. Na ta vprašanja odgovarja v številnih akcijah, med drugim tudi v delu Čakajoč princa na belem konju[3] (2001). Delo je dokumentirano s fotografijami, na katerih je zopet žensko telo, pokrito z belim pregrinjalom, skozi majhno luknjo v blagu pa vidimo zgolj vagino. Delo Poroka Galindo-Herrera[4] iz leta 2004 si obiskovalec lahko razlaga kot tipično dojemanje žensk v družbi, ki vse svoje življenje čakajo na popolno poroko s popolnim moškim. »Poročni par« je naročil fotografa, ki ju je fotografiral v poročni opravi in s tem ovekovečil dogodek (poroko), ki se nikoli ni zgodil. Ali s tem delom umetnica želi stereotip zanikati ali pa celo potencirati?

V relativno majhnem in mračnem prostoru obiskovalca z vseh strani obdajajo videi in slike, ki zaradi svoje morbidne tematike v človeku pustijo tesnoben občutek. Na tleh pa jih spremljajo pesmi umetnice, ki s svojo vsebino ta občutek še podkrepijo. Na razstavi prevladuje že ničkolikokrat videno golo žensko telo, ki z mučenjem samega sebe želi komentirati trenutno stanje politike in družbe ter dojemanje

neke določene skupine posameznikov v družbi. Na kateri publiki vsi ti komentarji pustijo pečat? Na tistih, ki so krivi, da do takih problemov sploh prihaja? Ali pač zgolj na tiste, ki se teh problemov že vseskozi zavedajo, ostali pa se takim komentarjem le rogajo?

Avtor: Vesna Ljubijankić


[1] Yasmín MARTÍN VODOPIVEC, Regina José Galindo: Ura anatomije, Prekinitev. 30. grafični bienale Ljubljana (Ljublj

ana, 14. 9.-24. 11. 2013, ed. Deborah Cullen), Ljubljana 2013, pp. 219-227.

[2] El dolor en un pañuelito.

[3] Esperando al principe azul.

[4] El matrimonio Galindo-Herrera.

Advertisements