ČUDOVITI SVET FILMSKE GLASBE

indexGotovo si vsakdo izmed nas kdaj sam pri sebi zažvižga glasbo filmov Star Wars ali Indiana Jones, saj so le-te praktično postale del popularne kulture. Marsikdaj se sploh ne zavedamo pomembnosti filmske glasbe, ki se dotakne naših čustev, psihe; nevidnega – pričara nam splošno vzdušje prizora ali pa osvetli notranje boje protagonistov. Da, film brez glasbe bi bil kot orkester brez dirigenta. Izbrala sem 9 posameznikov, ki krojijo vrh sodobne filmske glasbe ali pa je v njihovem sorazmerno majhnem opusu kakšno delo, ki je dovolj izstopajoče, da si zasluži omembo na tem seznamu.

Alexandre Desplat: francoski skladatelj, ki je v svojih dvajsetih potoval z gledališko skupino, za katero je pisal in igral glasbo. Čez čas je v Franciji ustvaril kariero, ki je segala na področja gledališča, televizije, oglasov in skoraj 70 filmov. Režiserji, ki so delali z njim, skoraj vsi po vrsti kot razlog, zakaj so ga izbrali, omenjajo njegovo glasbo za filme Jacquesa Audiarda – Desplat je namreč napisal glasbo za vseh 6 njegovih celovečercev. Širše občinstvo ga je najbrž spoznalo, ko je napisal glasbo za film The Girl With a Pearl Earring; očarljive valčke, ki kar kipijo od liričnosti in ljubkosti. Z Wesom Andersonom je sodeloval pri treh filmih – vdihnil je življenje in toplino v prigode lisičje družine in njihovih prijateljev v animiranem filmu Fantastic Mr. Fox ter sijajno osvetlil vse odtenke nedolžne najstniške ljubezni v Moonrise Kingdom. Letos pa naj bi v kinematografe prišel še tretji, težko pričakovani The Grand Budapest Hotel.

A. R. Rahman: indijski skladatelj in glasbenik, znan po delih, ki prepletajo vzhodno klasično glasbo s tradicionalno glasbo različnih predelov sveta, elektronskimi zvoki in tradicionalnimi orkestralnimi aranžmaji. Od leta 1992, ko je vstopil v svet filmske glasbe s filmom Roja, je redefiniral sodobno indijsko filmsko glasbo in pripomogel v uspehu mnogih filmov. Revija Time ga je leta 2009 kot enega najpomembnejših in najplodovitejših filmskih skladateljev današnjega časa uvrstila na seznam najvplivnejših ljudi na svetu. Nam je verjetno najbolj poznan kot avtor glasbe filma Slumdog Millionaires, ki je sama po sebi eklektična, živopisana in utripajoča impresija sodobne Indije, za katero je prejel kar dva oskarja – za izvirno glasbeno podlago ter izvirno pesem.

Hans Zimmer: nemški skladatelj, ki je v svoji dolgi in plodoviti karieri napisal glasbo za več kot 100 filmov. Ključni trenutek v njegovi karieri se je zgodil, ko ga je režiser Barry Levinson povabil k pisanju glasbe za film Rain Man. Sledil je uspeh in prva izmed sedmih oskarjevskih nominacij, ki jih je bil deležen do danes. Nagrado je leta 1995 tudi prejel, in sicer za glasbo filma The Lion King. Odlikuje ga zmožnost, da se giblje med različnimi filmskimi žanri − napisal je namreč glasbo tako za komedije (As Good as It Gets) kot tudi drame, akcijske in vojne filme (Pearl Harbor); filme skromnejše produkcije in hollywoodske blockbusterje. Njegova je tudi nepozabna glasba filma Gladiator, ki je s svojim epskim zvokom prava epopeja rimske dobe in katere najbolj znani del je verjetno pesem Now We Are Free, ki nam kar prikliče v spomin Russella Crowa, kako stopa po polju pšenice svoji ženi in sinu naproti. Sodelovanje med njim in še enim odličnim filmskim skladateljem, Jamesom Newtonom Howardom, pa je prineslo glasbo za filma Batman Begins in The Dark Knight, prva dela trilogije Christopherja Nolana.

Clint Mansell: angleški skladatelj in glasbenik, sprva znan kot frontman in kitarist skupine Pop Will Eat Itself. Po njenem razpadu je Mansella v svet filma vpeljal režiser Darren Arronofsky, ko ga je leta 1996 prosil, naj napiše glasbo za njegov prvi film, π. Sodelovanje se je izkazalo za uspešno in od takrat je Mansell napisal glasbo za vsak njegov film, vključno s kultnim Requiem For a Dream, The Wrestler in Black Swan. Njegov zvok je kompleksen, enigmatičen, v koraku z občutji filmov, vseeno pa ima »svoje življenje«. Glasba za Requiem For a Dream je verjetno njegovo najizvrstnejše delo, saj s svojim tesnobnim in na trenutke pretresljivim ter subverzivnim zvokom odlično dopolnjuje film. Pri Black Swan je celotno glasbo skomponiral iz elementov Labodjega jezera P. I. Čajkovskega, a mu je vseeno uspelo ustvariti izvirno in inovativno glasbeno podlago, ki še bolj poudari psihološki vidik zgodbe.

Howard Shore: kanadski skladatelj, ki je leta 1975 postal prvi glasbeni direktor zelo priljubljene oddaje Saturday Night Live, za katero je tudi napisal melodijo. V filmu se je prvič preizkusil, ko je napisal glasbo za film Davida Cronenberga z naslovom The Brood. Od takrat je napisal glasbo za prav vse režiserjeve filme, razen The Dead Zone (1983). Dvakrat je sodeloval z Jonathanom Demmeom in Davidom Fincherjem – s prvim pri filmih Silence of the Lambs in Philadelphia, z drugim pa pri Se7en ter The Game. Leta 2001 je sprejel ponudbo, da bi napisal glasbo za prvi del trilogije The Lord of the Rings – The Fellowship of the Ring. Dejstvo, da so izbrali Howarda, je bilo za marsikoga presenetljivo, saj so ga do takrat povezovali predvsem s temačnimi, zloveščimi filmi. Toda rezultat je bil izjemen – omenjena glasba je do danes ena najbolj prepoznavnih ter najbolje prodajanih v filmski industriji. Glasbo so mu seveda zaupali tudi pri drugem in tretjem delu sage − za svoj prispevek trilogiji je med drugim prejel kar tri oskarje. Tudi sloviti režiser Martin Scorsese mu je že večkrat prepustil vajeti pri glasbeni podlagi svojih filmov, med drugim pri Gangs of New York, Aviator in The Departed.

Angelo Badalamenti: Američan italijanskega porekla, najbolje znan kot »hišni skladatelj« režiserja Davida Lyncha. Najbrž si noben zagrizen Lynchev oboževalec ne more predstavljati njegovih filmov brez genialne tesnobne, temačne in melanholične glasbe Badalamentija. To sijajno partnerstvo nam je dalo filmske klasike kot so Blue Velvet, Twin Peaks: Fire Walk With Me in Mulholland Drive, Badalamenti pa je napisal glasbo tudi za Lynchevo kultno serijo Twin Peaks – nepozabna glasbena podlaga, ki oboževalcem še danes povzroča kurjo polt. Tista, ki jo kritiki uvrščajo med najboljše v zgodovini televizije in brez katere nikakor ne bi na enak način doživljali skrivnostnega in enigmatičnega mesteca, polnega nenavadnih prebivalcev. Skladatelj pa se lahko pohvali tudi s čudovito glasbo za filme La Cité des Enfants Perdus (Marc Caro in Jean-Pierre Jeunet), Wait Until Spring Bandini (Dominique Deruddere) ter Jeunetov Un Long Dimanche de Fiançailles.

Eric Serra: francoski skladatelj, čigar kariero v filmskem svetu je »pognalo« naključno srečanje z režiserjem Lucom Bessonom, ki ga je povabil k pisanju glasbe za njegov prvi film Le Dernier Combat. Od takrat je Serra napisal glasbo za vsak Bessonov film razen Angel-A (1995). Njuno sodelovanje se odlično kaže v mojstrovinah, kot so The Fifth Element, Léon, La Femme Nikita ter Le Grande Bleu, kjer je Serra s svojim posebnim, modernim in nekonvencionalnim zvokom filme odlično dopolnil v celoto. Njegov soundtrack za film The Fifth Element nam je postregel z inovativno, živo in spet drugič ganljivo in čustveno nabito glasbo ter je s svojo mojstrsko jukstapozicijo različnih glasbenih zvrsti verjetno njegovo najboljše delo. Serra sam pa se je preizkusil tudi v različnih žanrih, med drugim v pustolovski akciji Bondove sage GoldenEye, za katerega je napisal precej bolj moderno zveneč in avantgarden soundtrack v primerjavi s prejšnjimi deli sage. To je precej razdelilo filmske kritike in gledalce oz. poslušalce – nekateri so mu očitali neprimernost, spet drugi so hvalili njegovo inovativnost.

Danny Elfman: ameriški skladatelj in nekdanji frontman skupine Oingo Boingo, ki se mu je leta 1985 približal režiser Tim Burton in ga povabil, naj mu napiše glasbo za njegov prvi celovečerec Pee-wee’s Big Adventure. Elfman je zaradi pomanjkanja formalne izobrazbe sprva okleval, a nazadnje le pristal in rodilo se je dolgo in plodovito prijateljstvo, katerega rezultat je 15 filmov, ki jih je režiral Burton, glasbo pa je napisal Elfman. Njegova glasba je pravi koktajl surrealističnega, temačnega, grotesknega in na trenutke komičnega – in prav s temi besedami bi lahko opisali tudi filme ekscentričnega Burtona. Med najbolj znanimi filmi, pri katerih sta sodelovala, so Batman in Batman Returns, Edward Scissorhands, Sleepy Hollow ter Big Fish, Elfman pa je »zakrivil« tudi ikonično glasbeno podlago serije The Simpsons.

John Williams: ameriški skladatelj, eminenca filmske glasbe, za katero je najbrž slišala tudi večina tistih, ki se nikoli niso poglabljali v to področje. Do danes je bil deležen kar oseminštiridesetih nominacij za oskarja – edini človek z več nominaciji v zgodovini je bil Walt Disney. Najbrž je najbolj znan po svojih herojskih, »prebujajočih« glasbenih podlagah za fantazijske in pustolovske filme, predvsem v sodelovanju s Stevenom Spielbergom – napisal je namreč glasbo za kar 26 izmed Spielbergovih sedemindvajsetih celovečercev. Med najbolj zvenečimi imeni so gotovo Jaws, E.T., Jurassic Park, serija filmov o Indiani Jonesu ter Lincoln. V svoji šest desetletij trajajoči karieri je napisal glasbo tudi za druge kultne filme in uspešnice kot so trilogija Star Wars, Superman in prvi trije filmi Harryja Potterja, preizkusil pa se je tudi v bolj resni, dramatični glasbi za filme kot sta Schindler’s List in Saving Private Ryan.

Avtor: Dora Trček