Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem

Predsedniška palača, Ljubljana, foto: Miran Kambič

Predsedniška palača, Ljubljana, foto: Miran Kambič

28. 11.2013– 30. 3. 2014

Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

Kustos razstave: dr. Igor Sapač

Imate prosti čas in vas navdušuje področje arhitekture? Vas zanima pregled 19. stoletja na našem ozemlju? Potem se sprehodite skozi center Ljubljane, razstava na Fužinskem gradu ni vredna obiska.

Veliko se najde napisanega o srednjeveški in baročni arhitekturi na Slovenskem, kar pa ne velja za 19. stoletje. Za ta čas imamo kar precej literature o slikarstvu, o arhitekturi pa nič zaokroženega, zato sem se obiska te razstave izredno veselila.

Vsebina je predstavljena v štirih sobah: v treh je tema organizirana glede na tipologijo stavbne namembnosti, v prvi sobi pa imamo nekakšen splošni zgodovinski oris 19. stoletja. Tukaj izvemo, da so se dogajale socialne, kulturne in tehniške spremembe, da je industrializacija vplivala na gradnjo tovarn in železnic, kako podeželje v tistem času izgublja pomen in da mesta kot središča moči in kapitalizma naglo rastejo in spreminjajo svoj videz. Osrednji prostor je presekan s panojem, ki nosi na eni strani popis glavnih arhitektov in stavbenikov 19. stoletja, na drugi pa pove, da racionalistična miselnost pripelje arhitekturo v protofunkcionalizem in da se v slogu kaže historicizem. Na isti strani so izpostavljene ključne (?) zgradbe in sicer: klasicistična paviljona v parku dvorca Dol iz Dola pri Ljubljani, nekdanji ljubljanski Kolizej, na katerem se prvič pojavijo neogotski elementi, in neogotska župnijska cerkev sv. Martina iz Šmartna pri Litiji. Omenjeni so vplivi avstrijskih in nemških arhitekturnih revij, razvoj slovenske terminologije ter uveljavljanje pravne regulative, kar je povzročilo poenotenje postopkov, načrtovanja in gradnje stavb (merila, barvni tlorisi).

Druga soba je posvečena transportu in industriji, torej tovarnam, gradnji železniških kolodvorov, mostov ipd. V tretji je predstavljen pregled javnih zgradb. Sem spadajo narodni domovi, gledališča, rotovži, pokopališča, mavzoleji, parki, šole in sakralna arhitektura. V zadnjem prostoru pa so predstavljeni zapori, vojašnice, hoteli, vile, stanovanjski bloki in hiše.

In v čem je torej problem razstave? Vsebina je jasna, rešitev prostora in razdelitev glede na tipološke sklope se mi zdijo smiselni. Tretja in najbolj pomembna stvar pri razstavah pa je seveda komunikacija z obiskovalci in pri tem se je zalomilo. Poleg nekaj tlorisov, maket in kake litografije je petindevetdeset odstotkov eksponatov v obliki fotografij, tiskanih na kapa plošče, ki pa so izredno neuspešno izvedene. Verjetno so zaradi slabe kvalitete tiskalnika čisto vse vodoravno črtkane, resolucija vsake druge pa je tako slaba, da bi se morali oddaljiti deset metrov stran, da bi lahko iz barvnih pikic razbrali za kaj sploh gre. Zaradi vidnih črt in slabe ločljivosti slik dobimo vtis, kot da gre za premikajoče se sličice, ki smo jih nekateri zbirali kot otroci, pa seveda ne gre za to.

Dalje, spremljevalni opisi so zaradi količine predstavljenih arhitektur preobširni, po drugi strani pa včasih premalo informativni. Četudi so na nekaterih mestih omenjeni pomembni vplivi določenih zgradb zunaj Slovenije, niso niti prikazani niti dobro obrazloženi (npr. nekaterim ne bo nič pomenilo dejstvo, da ima Zavod sv. Stanislava nekaj skupnega s španskim El Escorialom).

Poleg tega imate v vsaki sobi za ozadje preglasne zvočne posnetke, npr. v prvi je zvok, ki verjetno predstavlja rušenje Kolizeja, v drugi pa moteč hrup železnic – in komu se bo dalo več ur stati in brati ob vsem tem? Če se vrnemo k samim spremljevalnim opisom: manj je več, bolje bi bilo podati ključne stvari in se izogniti recimo vizualnemu opisu zgradbe, če pred nami stoji upodobitev le-te. Taka stvar je primerna za znanstvene publikacije in če smo že pri tem, kljub temu, da se je razstava odprla že novembra, kataloga ob mojem obisku še ni bilo, izide namreč šele marca – praktično ob koncu razstave. Ker kataloga še ni, se lahko potolažite z brošuro za en evro, katere identična vsebina pa je pravzaprav dosegljiva na internetu.1

Torej, razstava kot taka sama zase ne more obstajati, vedno je narejena za publiko. Glavni namen razstave je, da zadovolji obiskovalce, da jih zapelje k večji pozornosti in da se ljudje počutijo intelektualno vključene. Razstava Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem pa deluje preveč malomarno, zato se na koncu počutiš samo opeharjenega.

Avtor: Nika Rupnik

Advertisements