Humor v opekah

Bel sladoledOdlomek pogovora z Leonom Zuodarjem

Leon Zuodar je samostojni umetnik ter član tandema Beli sladoled. Slikarski tandem Beli sladoled je z Miho Pernetom uradno ustanovil leta 2005, neuradno pa sta sodelovala že v akademskih letih. Leta 2011 sta za svoje delo prejela nagrado OHO.

Odlomek se dotika tako Leonovega samostojnega dela, kakor dela v tandemu. Leon je prijeten in nasmejan sogovornik, zaradi česar priporočam branje intervjuja z velikim pridihom humorja.

Zakaj Beli sladoled?

Ime se je v bistvu rodilo iz ust najinega sodelavca, ko sva delala Bizgece − animirano serijo, Grega Mastnaka. To je bilo leta 2005, ko sva poleg te risanke delala še take čisto debilne stripčke, šale, ki sva jih potem izdala v Antišalcah. Že nekaj časa sva razmišljala, da imava že štiri leta kolektiv, kolektivne možgane v smislu umetnosti in da bi morala pričeti s skupnim ustvajanjem. Čisto naključno sva se odločala o imenu in ne vem, od kod je prišla »Beda od sladoleda« in je slišal to najin sodelavec in rekel: »Kaj? Beli sladoled?« Z Miho sva se pogledala in sva vedela, da to je to. Slabše kot tako ne more bit. (Smeh) To je bil začetek. Ta knjiga je bil temeljni kamen za najino skupino in to leto, ko sva skupaj delala vsak dan po deset ur, je bil to ta formalni štart, da sva začela. Potem so se stvari same od sebe razvijale.

Beli sladoled zaznamuje tematika opek. Zakaj ravno to?

To je malo starejša zgodba. Ko sva začela z razstavljanjem, so naju zaradi mene uvrščali v razred street arta. Mihi in meni je šlo to počasi na živce, ker on s tem ni imel nobene povezave. Meni pa se je zdelo tudi brez veze, ker sva delala galerijske projekte in ne ulične. Tako sva naredila parodijo. Ko sva bila povabljena v Domžale, so se nenehno pojavljale besede: zid, grafiti, street art in sva se odločila, da midva bova naredila pa razstavo Slike za na zid. Celo galerijo sva poslikala v zidake in sva potem na to obesila slike, čisto kot en komentar na to brezvezno predalčkanje, kamor midva kot tandem nisva spadala. Potem sva te opeke počasi razvila v Ladjo norcev, postal je nek najin znak. In to je kar teklo naprej. Projekt Ladja norcev je bila kartonasta ladja, ki sva jo porisala v opečnat zid in na koncu sva bila še midva zid, ko sva še obleke porisala. Obleki sva dala narediti za razstavo To ni politična razstava!, katere vodja je bila Petja Grafenauer, na Metelkovi. Za to razstavo sva dobila nek budžet in sva ga v celoti porabila za ti dve obleki. Najprej sva šla h krojaču, ki naju je izmeril, in potem sva midva to ročno poslikala z barvami za sitotisk. Za prvo razstavo nisva imela niti srajc, imela sva bele majice in bila sva obuta v »flyflotke«, tako da je bilo prvič čisti »trash«, ampak glede na način, kako midva delava, ni bilo moteče. Že tako sta bili obleki čisto debilni in ljudje so umirali od smeha. Kasneje pa sva za vsako razstavo nekaj dodala.

Vsako galerijo pobarvata z vajino tematiko?

Ne, Izola se je zgodila čisto spontano. Stene so bile pobarvane v neko odurno bordo barvo. Edi, lastnik galerije, je prebral tekst, v katerem je bil vdelan »kinder surprise«[1], kjer piše, da imava z Miho prisoten element presenečenja. Skratka, dva dni, ko sva bila tam, nama je Edi nenehno ponavljal o tem presenečenju: »Dajta presenetiti«. Midva z Miho pa sva se že nekaj časa pogovarjala, da bo najin element presenečenja samo še repeticija, ponavljanje enega in istega, da bodo na koncu vsi živčni. No, Edi je potem rekel: »Jaz sedaj grem, vidva pa dajta presenetiti.« Ko je zaprl vrata, sem vprašal Miho, če ima nož, pa je Miha vprašal zakaj in mi podal nož. Povlekel sem z nožem linijo po zidu, da se je začel krušiti in sem rekel: »Samo to bo šlo pa počasi,« pa je Miha odvrnil: »Saj imam tudi žagico.« Tako, da sva mu z žagico zorala celotno steno. Ko je Edi prišel, sem ga vprašal, če je v redu presenečenje, pa je odvrnil: »Ja, v redu je, v redu.« Pred kratkim sem hodil po Izoli in galerija ima še vedno vgravirano steno. Ljudje kar razstavljajo na tistih opekah, kar neumno izgleda. Pri tej postavitvi sem dal vse slike stran, razen serijo Beli sladoled, tako da je bila celotna serija z opekami in je vse skupaj izgledalo smiselno. Sedaj pa izgleda, kot da bi kdo v neki piceriji razstavljal.

Je bila nagrada OHO nekaj pričakovanega?

Ne, ni bila. Zelo sva bila vesela oba! Ideja se je rodila zelo hitro in spontano in sva jo izvedla. Od samega začetka sem imel občutek, da je to to. Tudi ko se bil na avtobusu na poti v Ljubljano na dan podelitve, sem imel občutek, da sva zmagala. Ko sem prišel v Ljubljano, je nekdo pristopil do naju in rekel: »Super ideja, res sta dobro naredila, samo kaj, ko imata nasproti Huzjana, ki je veliko ime in vaju bo samo iz vidika renomeja stisnil.« Ampak jaz sem še vedno imel zelo močan občutek. Na podelitvi sva stala kot dva »kretena« na stopničkah, vsi ostali so bili v predprostoru Vžigalice. Potem je prišel do nas Uroš iz P74 in naju je potegnil za rokav: »Pojdita dol, podelitev je.« Pa sva z Miho rekla, da to je najina postavitev, da podobno bi bilo, kot če bi Huzjanov video ugasnil za podelitev. Trdila sva, da sva živa inštalacija in da srkava vino in sok in sva rekla Urošu, naj nam pride povedat, kaj se je zgodilo. Pa je rekel: »Nehajta se delati klovna za pet minut in pridita dol.« Tako sva šla dol, dobila nagrado in šla nazaj, ker sva zmagala. Imela sva tri stopničke, sicer drugega in tretjega mesta ni bilo, zaradi tega sva si rekla, da je v vsakem primeru projekt zmagovalen. Tudi, če bi bila druga ali tretja bi se lahko ponorčevala iz najinega projekta, tako da bi zmagovalca postavila na najine stopničke. Na koncu ni bilo potrebe po tem, sva ostala gor.

Kako si začel z ustvarjanjem?

Mislim, da rišem, odkar pomnim. To je, že odkar sem bil majhen. Kakšno leto nazaj sem se pogovarjal z mamo in mi je v bistvu razkrila eno resnico iz mojega otroštva, to, da ko sem bil še čisto majhen, sem rekel, da jaz točno vem, kaj bom, ko bom velik, da bom slikar. Tega se sicer sam ne spomnim, ampak mislim, da je kar na mestu, glede na to, da sem od vedno samo to delal. V srednji šoli sem risanje opustil, zanimale so me druge stvari, proti koncu srednje šole pa sem pričel hodit na tečaje na Akademijo, ker me je spet pričelo zanimati. Začel sem razmišljati, kaj bi šel študirat naprej in je bila to praktično edina stvar, ki bi me zanimala in bi se ji bil sposoben posvetiti štiri leta, druge stvari mi niso bile tako blizu. Kasneje sem naredil sprejemne izpite na Akademiji in začel hoditi na slikarstvo. To je bila nadgradnja ambicij in želja iz otroštva.

Kateri medij ti je najbliže?

Trenutno sitotisk in grafika. Na faksu mi je bila grafika zelo blizu, ampak, ker kasneje nisem imel možnosti tiskati, sem nehal in sedaj ponovno začenjam. Dobil sem atelje v Pivki, si nabavil sitotisk in delam spet grafiko. Trenutno mi je to najbliže. Slike sem dal malo na stranski tir, mi ne paše, risba pa po potrebi. Risba je nekaj, kar delam nenehno, ob čaju, ves čas. Risbe ne smatram kot nekaj zelo resnega, kot neko ateljejsko delo, za katero bi si moral vzet pet ur. Nastaja vzporedno s kosilom, s čajem. Po navadi zjutraj, ko mi možgani še ne delajo, vstanem, vzamem čaj in eno urico »doodlam«, da pridem k sebi in ko se začnem zavedati, kaj sem naredil, vidim, da sem prišel k sebi.

Mi lahko poveš še kaj o svojem lastnem delu? Ti imaš čisto drugačen pristop do slikarstva kakor Miha.

To je tudi čar. Ljudje naju stalno sprašujejo ali skupaj delava, ali skupaj slikava? Kar bi bila tudi čisto neka logična slikarska rešitev. Delava pa ločeno, v dveh različnih krajih, v dveh različnih ateljejih, ne da bi se sploh pogovarjala o tem, kar delava, in po navadi je razstava trenutek, ko sploh vidiva en drugega, kaj delava. Slikarsko sva si zelo različna, ampak imava pa neko telepatijo. Vedno, ko se pogovarjava o slikah, kaj delava in kaj sva delala, imava neke skupne točke. To je ta kemija, ki naju je ves čas povezovala. Drugače pa sem vzporedno z Belim sladoledom tudi samostojno razstavljal, ko sem potoval po Evropi. A so me zanimale druge stvari, ne toliko slika. Privlačilo me je delati stvari na licu mesta, ne da bi nosil karkoli s sabo. Na dogodek, na kraj, na situacijo narediti stvar, karkoli je že bila – od performansa do skulpture. Nekaj drugega, kar z Miho ne delava skupaj. Drugače sem pa zadnje čase, glede na to, da eno leto nisem nič potoval, tudi jaz več ali manj zaprt v ateljeju, tako da slikam. Delam stvari, ki jih pač lahko delam glede na okoliščine – grafika, risba, slika.

Na eni strani sem vedno imel to kolektivno delo s kolegi, kjer smo razvijali skate sceno, na drugi strani pa ta umetniški del – z Miho in samostojno. Poskušal sem imeti ločeni ti dve stvari, a sem ugotovil, da se zelo prepletata in jih je brez veze ločiti. Če živiš dve stvari na polno, je težko narediti ločnico. Tako da se mi je v zgodnjih delih velikokrat pojavljal element skejtanja in teh stvari, ki sem jih pač delal vzporedno, poleg galerije. V tistem obdobju mi je bila tehnika spreja zelo privlačna, bolj kot akril in olje. Stvari, ki so me obdajale, so bile vse slikarsko klasično narejene, mene pa so zanimale tudi druge stvari, ki so mi bile bliže in ki sem jih živel. Zaradi tega sem delal šablone, spreje in vsebina je bila čisto druga. Ni mi bila zanimiva figura, figura v prostoru, abstrahirane figure in tihožitja. Delal sem stvari, ki sem jih jaz živel.

Poskušaš tudi kaj kritično-politično izražati ali je slika tisto prvo, kar ti pride na pamet in šele nato karkoli drugega?

Če imaš element humorja v sebi, humor že sam vsebuje neko kritično noto. Sliko po navadi zastavim tako, da ne delam nekih težkih stvari, ne postavljam to kot nekaj, kar boš brcnil noter in si boš zlomil nogo. Vedno skušam začeti na lahkoten način, ne preveč ambiciozno in potem se stvari itak same od sebe razvijejo. Te slike, ki so bolj humorne, imajo definitivno kritično noto, ni pa to moja primarna intenca. Podobno je z risbicami iz Antišalc. Humor je bil tudi med mano in Miho močan element že na faksu. To se mi zdi kar zdrav pristop. Slovenska umetnost je v osnovi zelo težka, morbidna. Je ena taka podstat, ki jo imamo v sebi in ki determinira naš narod, sploh za umetnika, ki je malo bolj občutljiv in senzibilen za te stvari. Zaradi tega se mi zdi, da imava z Miho dobro izhodišče. Tudi stanje umetnosti v Sloveniji ni rožnato, je težek poklic, če ga izbereš kot poklic. Zaradi tega je super osnova, da se znaš pozabavati iz samega sebe na prvem mestu, vsega, kar te obkroža, sistema in vsega, kar ne teče, kot bi moralo.

Avtorica: Janja Babelić


[1] Op. avtorice: gre za spremni tekst kustosinje Barbare Sterle Vurnik ob razstavi Don’t Look Back (http://www.zavod-parasite.si/slo/archives/1171).

Advertisements