Jože Ciuha: Labirint časa

Legenda o žabi, 1981, akril na pleksi steklo, zasebna zbirka, foto: Tia Čiček

Legenda o žabi, 1981, akril na pleksi steklo, zasebna zbirka, foto: Tia Čiček

17. 12. 2013–13. 4. 2014
Jakopičeva galerija, Ljubljana
Kustosinji razstave: Marija Skočir in Barbara Savenc

Labirint časa je retrospektiva, ki se je pripravljala leto in pol ter zaobjema sedemdeset let ustvarjanja Jožeta Ciuhe. Avtor je v tem času mnogo prepotoval. Obiskal je Makedonijo, Pariz, Azijo pa tudi Južno in Severno Ameriko. Obiskal je še marsikatere druge kraje, a omenjeni so pustili večji pečat na njegovih delih. Slikarjeve stvaritve so namreč močno usklajene z okoljem, v katerem so nastale.
Sama razstava je zasnovana kot labirint, dela pa so razvrščena tematsko, kar nekoliko zruši kronološkost ustvarjanja, vendar so ravno zaradi tega številni vplivi bolj opazni. Na začetku so razstavljene Ciuhove risbe s tušem in akvarelom. To so predvsem portreti in vedute, najdejo pa se tudi nekoliko bolj abstraktni motivi. Abstrakcija sicer ni nekaj, kar bi definiralo slikarjev opus, že v nadaljevanju so, poleg klasičnih platen, razstavljene slike v tehniki akrila na pleksi steklo, v katerih je reminiscenca na bizantinske ikone zelo močna. Eno od takšnih del je Pietà 69 (1969), kjer so modre figure pred zlatim ozadjem razporejene v strogem redu. Globlje v labirintu se je pleksi steklu že težko izogniti. Tehnika je avtorju omogočala, da je kombiniral težke nanose barve s takšnimi, ki so skoraj prosojni. Tehnika pa se spremeni tudi v tem smislu, da detajli postanejo skrajno naturalistični, medtem ko se figure idealizirajo.
Če so do Ciuhovega obiska Azije v njegovih delih prevladovali motivi ženske, se to v »azijskem obdobju« precej spremeni. Namreč z odkrivanjem budizma se je slikar začel ukvarjati s samim seboj, z vprašanjem osebne svobodne izbire, kar je preoblikovalo njegovo dojemanje materialnega sveta. V delu Legenda o žabi (1981) je figure idealiziral in jih upodobil na ta način, da so dlani zelo velike. S tem je hotel poudariti, kako pomemben je materializem sodobnemu človeku.
Potovanje po Južni Ameriki je slikarja obogatilo z znanjem o starih indijanskih kulturah in temu primerno so v tem času nastajala predvsem dela z motivi totemov, labirintov in enigme.
Jože Ciuha je umetnik, ki je v iskanju samega sebe mnogo prepotoval. V svojem ustvarjanju je dovolil, da je nanj vplivala umetnost starejših kultur iz najrazličnejših dežel. Ti vplivi so v njegovem delu zelo opazni tako v slogu in tehniki. Nekatera dela na prvi pogled celo izgledajo kot freske in so naslikana tako, kot bi jih že načel zob časa. Hkrati pa je avtor ohranil neko modernost in kljub eklekticizmu ima Ciuha zelo individualen in prepoznaven slog.
Čeprav je razstavni prostor v Jakopičevi galeriji nadvse majhen, obiskovalca z deli Jožeta Ciuhe vseeno popelje po celem svetu. Dela so dobro osvetljena, čeprav je sam prostor meditativno mračen in obiskovalec ob gledanju slik pozabi na svoj obstoj. H kontemplaciji pa pripomore tudi odmev klavirske spremljave, ki se odvija v ozadju.

Vir: Jože Ciuha, Labirint časa (Ljubljana, Jakopičeva galerija, 17. 12. 2013–13. 14. 2014, ed. Uroš Grilc), Ljubljana 2013.

Avtor: Vesna Ljubijankić

Advertisements