Koncept mesečnika Obisk v drugih revijah
Nadaljevanje članka iz prejšnje številke Revija Obisk – pozabljeni ilustrirani družinski mesečnik
V obdobju preden je na Slovenskem izhajal ilustrirani mesečnik Obisk, je obstajalo kar nekaj revij s podobnim konceptom. Na našem območju sta bili najbolj priljubljeni Ilustrirani Slovenec in Ilustracija.
Ilustrirani Slovenec
Ilustrirani Slovenec je izhajal med leti 1924 in 1932. Štiristranska revija je bila tedenska priloga klerikalnega dnevnika Slovenec, ki je bil edini takratni časopis z ilustrirano prilogo.
Priloga je bila sestavljena samo iz fotografij s podnapisi, ki so bile razdeljene po straneh. Slike so bile različnih oblik in formatov, teme pa je ločevala le tanka črta. Sčasoma je tednik postal vse bolj pregleden, fotografije so bile lepo porazdeljene po strani, prav tako pa so podnapisi dobili tudi več spremnega besedila. Na zadnji strani je bil skoraj vedno malo daljši članek, ki je zaokrožil prilogo.
Fotografije so pokrivale vsa področja slovenske kulture in tujih dogodkov. Teme, ki so jih rubrike zajemale, so bile šport, naši kraji, zanimivosti in posebnosti iz sveta, živali, ženska moda, naši največji sovražniki (bolezni), politika, čuda moderne tehnike, likovna umetnost, iz filmskega sveta, biografski leksikon (največja zbirka portretov znamenitih slovenskih mož), družabno življenje, karikature ter vojska. Potopisi so po navadi obsegali le pol strani in so bili brez dolgega besedila, objavljali pa so tudi razne reprodukcije slik (npr. Tintoretto, Gaspari, Grohar). Po nekaj letih izdajanja je revija dobila tudi križanke in uganke, ki so še bolj kratkočasile bralce. Prav to idejo je kasneje uporabil Obisk.
Za lažjo predstavo podajam opise nekaterih primerov fotografij, da si lahko predstavljate, v kakšnih motivih so tedanji bralci uživali: najdebelejši ameriški šofer, največja rudniška nesreča v Nemčiji, požarna vaja v Londonu, meščanske vojne v Bolgariji, naši ribiči, znamenitosti azijskega stavbarstva, obešenci iz Sirije v Damasku, najkrajša pot iz Ljubljane v Ameriko, predpotopno živalstvo … Po naslovih fotografij sodeč je Ilustrirani Slovenec objavljal tudi motive, ki bi bili lahko za nekatere bralce s slabimi želodci moteči. Vendar pa namen tednika ni bilo širjenje slabe volje; s fotografijami so želeli le prikazati, kako dragoceno je življenje in kako hitro ga je lahko konec.
Da bi postala priloga še zanimivejša in bogatejša, je uredništvo želelo, da bi bralci pošiljali fotografije domačih krajev in domačega narodnega življenja. Še posebej so bile zaželene fotografije pomembnih dogodkov in oseb, pokrajinske slike ter zgodovinsko mikavni kraji in predmeti. Fotografije so zbirali tudi za novo rubriko »Slike vseh slovenskih krajev po črkah abecede«, ob gledanju katerih lahko izveš kar nekaj novih podatkov. To nagovarjanje bralcev, naj pošljejo svoje lastne fotografije, je bilo značilno tudi za Obisk, kjer so priredili celo nagradni natečaj.
Priloga pa ni bila sestavljena le iz amaterskih fotografij, pač pa so zanje fotografije prispevali tudi znani fotografi. Umetniki, ki so se največkrat pojavili v reviji, so bili August Berthold, Lojze Erjavec, dr. Anton Jehart, Peter Kocjančič z znanimi fotokolaži, Fran Krašovec, Franc Oštir, Franc Pfeifer, Janko Skerlep, ki je dobil mnogo kolajn za umetniško fotografijo ter Cvetko Švigelj. Nekateri zastopani avtorji so bili člani Fotokluba Ljubljana, ki je bil ustanovljen leta 1931. Zanimivo je, da se fotoklubčani niso shajali le na tečajih in ob demonstracijah fotografskih tehnik v svojih prostorih, pač pa so skupaj hodili tudi na klubske izlete. Tam so fotografirali kmečke in krajinske motive, ki jih v naši pokrajini ne manjka ter se s tem izpopolnjevali. Kar nekaj teh motivov lahko opazimo tudi v tej reviji.1
Zanimivo je bilo tudi dejstvo, da je na vsake toliko časa izšla posebna izdaja Ilustriranega Slovenca, posvečena le eni temi (npr. številka ob 120-letnici Ilirije, gasilska številka, novomeška številka), ki je vsebovala samo članke in fotografije tega dogodka. Osebno se mi je najbolj vtisnila v spomin zaradi letošnjih zimskih olimpijskih iger aktualna tema o hokeju. Zanimivo je, da smo Slovenci ta šport spoznali šele leta 1932, ko smo odigrali prvo tekmo z Avstrijo in izgubili s častitljivim rezultatom 1 : 12. Takrat so se odločili, da potrebujemo drsališče z umetnim ledom, saj so se vsi želeli udejstvovati v »igri, ki je podobna nogometu, vendar je veliko zanimivejša in se igra v silnem tempu«.2
Ilustrirani Slovenec je lahko po svoji vsebini in tehnični dovršenosti tekmoval z največjimi svetovnimi listi. Bil je edini take vrste v Jugoslaviji. Zadovoljeval je najširše kroge občinstva z vsem svojim velezanimivim gradivom. Kljub temu priloga, nasprotno od Obiska, ni bila narejena za mlajše bralce, pač pa za starejše, ki so si želeli razširiti obzorja in so jih zanimali dogodki po svetu (kot npr. današnja poročila). Lahko rečemo, da je bila revija takratni ponos slovenskega časnikarstva. 26. junija 1932 je izšla zadnja številka, saj zaradi gospodarske krize niso želeli zvišati naročnin.3
Ilustracija
Bolj kot Ilustrirani Slovenec je po obliki Obisku podoben mesečnik Ilustracija, ki je izhajal od leta 1929 do 1931 kot priloga liberalnega Jutra. Revija je bila sestavljena iz štiriinštirideset strani. Ilustracijo so sestavljala dolga besedila, pri katerih so bile zraven vrinjene fotografije. Časnik je bil bolj pregleden od Obiska, saj so bili članki lepo razporejeni po straneh, vseboval pa je veliko več pisanega besedila.
Značilnost Ilustracije je bila, kot že ime samo pove, spodbujanje mladega slikarskega naraščaja. Revija ni bila ustvarjena z namenom prinašanja dobička, pač pa je dala možnost udejstvovanja mladim slovenskim umetnikom in literatom. Poudarek je bil na risbah, kljub temu pa so se v njej razvrstile številne odlične fotografije, ki so jih posneli znani in manj znani fotografi. Med njimi so bili Karel Čadež, Janko Erjavec, Janko Hafner, pionir slovenske reportažne fotografije, Ante Kornič, ljubitelj planinske fotografije, Fran Krašovec z vidnimi svetlobnimi ostanki impresionizma, Marjan Pfeifer ter Franc Raznožnik. Tako kot pri Ilustriranem Slovencu je uredništvo tudi tu pozivalo bralce, naj jim pošljejo slike aktualnih dogodkov, lepih pokrajin ter atraktivnih prizorov. Motivno in estetsko so bile fotografije lepše kot v Obisku, najverjetneje zato, ker je sodelovalo manj amaterjev. Fotografije so bile različnih oblik in formatov, celostranskih pa je bilo zelo malo.
Ilustracija je dajala poudarek kulturi, kar se tudi vidi pri izbiri njenih rubrik. Le-te so bile sestavljene iz pesmi, zgodb, poučnih tem, likovne umetnosti (z reprodukcijami), gledališča, slovenskih knjig, filma, športa, mode, važnih portretov, slik mladih risarjev, smešnic in ugank. Kasneje so dodali še rubrike, ki so zajemale teme o človeku, naravi in tehniki, glasbi, lutkah, družabnosti in plesu, pokrajini ter zdravstvu. Leta 1931 je debitirala rubrika »Žena in gospodinja«, kar je k branju revije pritegnilo več žensk, saj do sedaj za njih ni bila tako zanimiva. Včasih je bilo pol revije posvečene le eni temi, npr. planinstvu, kjer so bili avtorji člankov znani planinci, fotografije pa so prispevali planinski fotografi. Objavljali so tudi članke in romane anonimnih avtorjev. Nekateri so pisali o denarju, maškarah, kartanju, mestu bodočnosti, o najbogatejših med bogatimi, lovu in opisovali dno morja. Potopisov je bilo zelo malo, večina je bila le kratka predstavitev držav.
Tako kot v vseh opisanih revijah so tudi v Ilustraciji objavljali fotografije groze in smrti, npr. nesreča v Šlezijskih premogovnikih. Zanimive so tudi fotografije s svetovnih in domačih dogodkov ter danes že umrlih umetnikov pri delu, katerih fotografij sodobni bralec ne bi nikoli videl, če se ne bi odločil za listanje revije. Prav tako se verjetno ne bi poglobil v branje o znanih, a že pozabljenih slovenskih kulturnikih, če ne bi tu naletel na članke. Kot zanimivost si v mesečniku lahko bralec ogleda še manipulirane fotografije živali, ki so jih objavili za prvi april. Vsi vemo, da žival, ki je pol slon, pol kača ne obstaja, vendar ob pogledu na slike potrebujemo kar nekaj časa, da ugotovimo, da je vse skupaj zlagano, tako dobre so bile fotografije.
Ena izmed popularnih rubrik Ilustracije je bila »Kaj vidi kamera slovenskega fotografa«, kjer so bralci morali ugotoviti, kaj je prikazano na fotografijah. Razen vicev in nekaj kratkočasnih tem je bila revija bolj tehnično usmerjena. Lahko bi se reklo, da je bila Ilustracija bolj za izobraževanje, Obisk pa za dušo. Tudi avtorji člankov so bili veliki intelektualci (Vladimir Bartol, Cveto Švigelj, Janko Skerlep, dr. France Stelé), revija pa se je ponašala s kar nekaj ženskimi avtoricami.4
Gospodarska kriza je prav tako onemogočila izhajanje tudi te revije, vendar prav na hitro, saj so v zadnji številki še zbirali naročnike in se pripravljali na novo izdajo.5
S koncem izhajanja dveh ilustriranih revij so se znižale tudi možnosti za objavo novinarskih reportaž s socialno perečo problematiko. Revij, ki so zajemale celotno področje kulture, sveta in človeštva je res škoda, saj dandanes težko najdemo kvalitetno revijo, ki ni polna medijskih puhlic (z izjemo Svet in ljudje, National Geographic). Če povzamem vse zgoraj napisano, s preučevanjem teh prilog sem izvedela mnogo novega, od različnih zanimivih tematik pa do tega, kako naj bi bil tak časopis narejen.
S primanjkljajem takih revij smo ljudje lahko prikrajšani za zanimivo branje in razgibavanje možganov. Da pa se to tistim najbolj vedoželjnim ne bi zgodilo, že od leta 1936 skrbi ameriški tednik Life, ki pa je leta 2008 na žalost prevzel samo elektronsko obliko. Life je bil v svojih začetkih sestavljen pretežno iz fotografij, pod katerimi je bilo nekaj besedila. Uredniki so zgodbo želeli povedati s fotografijo, ne z besedo, kar po navadi še bolj učinkuje na človeka in se mu za dolgo vtisne v spomin. Svojim naslovnikom je revija ponudila možnost, da vidijo obraze revnih, bogatih in ponosnih, da so priča odkritjem ter različnim dogodkom in krajem. Tako za revije, ki so kratkočasile slovenske ljudi, so tudi za Life delali slavni fotografi, ena izmed najbolj znanih je bila Margaret Bourke-White (1904−1971), prva akreditirana ženska fotonovinarka, katere fotografije je krasila celo naslovnico revije.6 Pred pojavom televizije je prav to fotonovinarstvo ljudi zabavalo in prinašalo svetovne dogodke neposredno v njihove domove ter ponujalo vpogled predvsem v strašno vojno trpljenje.7 Svet na fotografiji se jim je toliko približal, da so se lahko identificirali in sočustvovali z njim. Rečemo lahko, da fotografija daje spremljevalnemu tekstu določeno »verodostojnost« in bralca zelo hitro popelje v situacijo, o kateri pripoveduje besedilo. Te vizualne podobe so običajno prepoznavne brez veliko interpretacije, saj v nas takoj prebudijo čustva. Glavna lastnost fotografije je njena »objektivnost«, surova resnica, prelita na list papirja.8 Prav to pa je bil razlog, da so bile v tistih težkih časih revije, kot so Obisk, Ilustracija in Ilustrirani Slovenec, tako zelo priljubljene.
Avtor: Nina Jesih
Literatura:
Fran ERJAVEC et al., Ilustrirani Slovenec, Ljubljana 1924–1932.
Karmen ERJAVEC, Koraki do kakovostnega novinarskega prispevka, Ljubljana 1998.
Michel FRIZOT, A New History of Photography, Köln 1998.
Drago KOCJANČIČ, Spomini na Fotoklub Ljubljana, Fotoantika, 22, 2005, pp. 29−31.
Drago KOCJANČIČ, Spomini na Fotoklub Ljubljana, Fotoantika, 23, 2006, pp. 31−37.
Henry LUCE et al., Life, Illinois, 1936.
Lara ŠTURMEJ, Oris zgodovine slovenske fotografije v obdobju 1900−1938, Fotoantika, 26, Ljubljana 2009.
Narte VELIKONJA et al., Ilustracija, Ljubljana 1929–1931.
1 Drago KOCJANČIČ, Spomini na Fotoklub Ljubljana, Fotoantika, 22, 2005, pp. 29−31., Drago KOCJANČIČ, Spomini na Fotoklub Ljubljana, Fotoantika, 23, 2006, pp. 31−37.
2 Sportni vestnik, Ilustrirani Slovenec, Tedenska priloga Slovenca (ed. Fran Erjavec), VIII/10, Ljubljana 1932, p. 40.
3Fran ERJAVEC et al., Ilustrirani Slovenec, Tedenska priloga Slovenca, Ljubljana 1924–1932.
4 Narte VELIKONJA et al., Ilustracija, Ljubljana 1929–1931.
5 Lara ŠTURMEJ, Oris zgodovine slovenske fotografije v obdobju 1900-1938, Fotoantika, 26, Ljubljana 2009, p. 8.
6 Henry LUCE et al., Life, Illinois, 1936.
7 Karmen ERJAVEC, Koraki do kakovostnega novinarskega prispevka, Ljubljana 1998, p. 99.
8 Michel FRIZOT, A New History of Photography, Köln 1998, p. 594.