Slast: Erogeno telo med estetiko in manifestacijo

Drago Tršar, Ženska figura, 1995-2005, tuš na japonski papir, 59 x 49 cm; vir: Obalne galerije Piran

Drago Tršar, Ženska figura, 1995-2005, tuš na japonski papir, 59 x 49 cm; vir: Obalne galerije Piran

18. 4.–31. 7. 2014
Galerija Loža, Koper
Razstavo so pripravile Obalne galerije Piran v sodelovanju z Dejanom Mehmedovićem, Juretom Mikužem, Katerino Mirović iz Strip Cora, Tatjano Štefanič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož in Denisom Volkom.

Razstava je v spremnem besedilu označena kot vpogled v ustvarjanje erotičnih upodobitev človeškega telesa na Slovenskem v zadnjih treh desetletjih. Sama postavitev resda skuša prikazati raznolikost upodobljenih spolnih odnosov od 80. let naprej v tehniki risbe, vendar pri tem pusti določena vprašanja odprta.

Erotične podobe imajo dolgo tradicijo upodabljanja. Antični Grki so spolne akte, pri katerih prevladujejo homoerotični motivi, pogosto upodabljali na vazah. V renesansi so neredko slikali gola telesa, ki so namigovala na erotiko, vendar je samih prizorov s spolnimi odnosi ohranjenih v zanemarljivem številu. V 19. stoletju so se v Nemčiji in Veliki Britaniji pojavili uranisti, ki so se zanimali za antične homoerotične podobe in jih zbirali, v zadnjem času pa je erotika vseprisotna v množični kulturi. Pri tem je spolnost pogosto predstavljena kot zabaven in intimen del človekovega življenja, hkrati pa je ves čas v skritem kotu prisotna zapoved, ki nalaga posamezniku pravila bivanja in obnašanja.

V koprski Loži so razstavljena dela štirih umetnic (Kaja Avberšek, Saša Bezjak, Metka Krašovec in Slađana Mitrović) in sedmih umetnikov (Boris Benčič, Andrej Brumen Čop, Marko Kociper, Izar Lunaček, Dušan Mandić, France Mihelič in Drago Tršar), ki so generacijsko in slogovno raznoliki, združuje jih le motiv upodabljanja spolnih odnosov v tehniki risbe. Za izborom umetnikov stojijo Obalne galerije Piran skupaj z zunanjimi sodelavci.

Na stopnišču pred vhodom v galerijo visi »stenska tapeta« Meje kontrole št. 4 Dušana Mandića, sestavljena iz fotokopij velikosti A3. Upodobljeni so štirje moški med skupinskim spolnim odnosom, povzeti po reprodukciji, objavljeni v francoski likovni reviji Art Press. Delo je bilo prvič razstavljeno leta 1983 v študentskem klubu v Zgornji Šiški in je produkt ljubljanske alternativne scene osemdesetih, umetnina pa je pomembna, ker uvaja homoerotične teme v slovensko likovno umetnost.

V prvi sobi nas preseneti Drago Tršar, ki se je v slovenskem prostoru uveljavil kot kipar portretov in abstraktnih izdelkov. Predstavljenih je šest risb v tehniki tuša ali svinčnika na papir iz let 1995 in 2005. Ženska figura v istoimenski risbi sedi z razkrečenimi nogami in se pred gledalcem ekshibicionistično dotika svojih genitalij s črnimi rokavicami, kar spominja na akte iz 19. stoletja, ko so bile črne nogavice atribut prostitutk. Razmazanost tuša, ki se staplja s široko začrtanimi potezami ženskega telesa vabi gledalca k seksualnim užitkom. Podobno izzivalne so risbe Slađane Mitrović, ki se ukvarja z vlogo seksualnosti v družbi. Z ogljem na papirju umetnica zariše poteze mične mladenke, njena osrednja točka pa je spolovilo, ki pri umetnici predstavlja dvojno igro telesa, na eni strani zapoved užitka, na drugi pa prikrite genitalije kažejo na dejstvo, da obstajajo deli telesa, ki so odmaknjeni oziroma zadržani pred pogledom.

V drugi, zadnji in večji sobi so obiskovalcu ponujena dela najrazličnejših erotičnih motivov, od podob skupinskega spolnega občevanja, mazohizma do erotičnih stripov. Serija intimnih malih risb iz 80. let avtorice Metke Krašovec, kot pri Dušanu Mandiću, predstavlja mejnik vpeljevanja homoerotičnih tem v slovensko umetnost. Nastanek del je po besedah umetnice povezan z začetki kontinuiranega gibanja coming out of the closet homoseksualne skupnosti. Med starejšimi predstavniki so zanimive umetnine Franceta Miheliča, ki ga širša publika bolje pozna po melanholičnih upodobitvah kurentov, tokrat pa so ponujeni v pogled erotični prizori, oviti v mitološke tančice, z neobremenjeno prezentacijo spolnih praks in telesnih užitkov. Moment humorja vnašajo stripi Marka Kocipra, ki jih objavlja v Poletu, tedenski prilogi Dela, in Izarja Lunačka z deloma Založeni raj ter Mož s falosom. S svojimi zgodbami skušata vnesti komičnost in izriniti morebitno zadrgnjenost.

Gledalec težko zgreši Andreja Brumna Čopa. Na risbah s konca 90. let, narejenih s svinčnikom, so homoerotične podobe, ki že mejijo na mazohizem, kjer se moški agresivno grabijo za zadnjice ali pa so vklenjeni v verige. Na drugi strani je osem fotografij z osrednjim motivom moškega anusa iz poznih 80. let in sodijo v čas alternativne umetniške scene, nastale pa so tako, da je človek z golo zadnjo platjo sedel na fotokopirni stroj in pritisnil na tipko start. Čopove homoerotične upodobitve zaključujejo pisemske ovojnice, v katerih so nekoč bili računi in vabila na otvoritve razstav, umetnik pa jih je na hrbtni strani porisal s kemičnim svinčnikom s podobami hitrih zarisov homoseksualnih spolnih užitkov.

Razstava je problematična iz mnogih vidikov. Najspornejša je stereotipizacija spolov pri izboru del in njihova interpretacija v spremnem besedilu, pri katerem avtor ni naveden. Izbrane risbe moških avtorjev so po vsebini pogosto agresivnejše, kot so npr. sadistični ter mazohistični prizori moških v verigah pri Andreju Brumnu Čopu. V delih so moški neredko postavljeni v dominantno vlogo, kar prikaže Izar Lunaček v stripu, ko sam penis postane oseba enake višine kot ženka, s katero divje občuje. Avtor spremne besede pa upodobljene ženske prsi s strani Borisa Benčiča označi za “tipičen moški pogled na žensko telo”. Na drugi strani so nekatera dela umetnic predstavljena kot izdelki z “žensko pisavo” ali “ženskim mlekom”. Kustos razstave se je očitno odločil, da bo razstavil dela, ki kažejo moške v vlogi “alfa samcev”, ženske pa postavi v vlogo krhkih bitij, ki skrbijo za dom, slednje mogoče najbolje ponazori “jedilni performans” Kaje Avgeršek.

Dela na razstavi so razmeroma kvalitetna in kažejo na pestrost risbe, ki je bila v zadnjih tridesetih letih priljubljena tehnika med umetniki, tudi pri erotičnih upodabljanjih. Vendar lahko gledalca pri obisku razstave zmoti “mačizem” pri načinu izbiranja del in njegovi interpretaciji, podani v spremnem besedilu. Kljub vsemu je obiskovalec soočen z raznovrstnostjo erotičnih podob, ob katerih bi še rože delovale kot pisani spolni organi, ki se prepuščajo razuzdanosti žužkov.

Avtor: Tomaž Štoka

Advertisements