Poti (2013)

art-Tracks-Movie-1-620x349Poti (Tracks, 2013)
Režija: John Curran
Scenarij: Marion Nelson po knjigi Robyn Davidson

Ko Robyn Davison na poti skozi Avstralsko puščavo utrujeno zavzdihne, da je »tako zelo sama«, jo njen fotograf/ljubimec Rick potolaži, češ, »saj smo vsi«. Taki in podobni klišeji se skozi film Poti (Tracks, 2013) prepletajo od začetka do konca in iz povsem zanimive zgodbe ustvarijo precej povprečen indie film.

Poti so posnete po resnični zgodbi Robyn Davidson, Avstralke, ki je leta 1977 sama s kamelami in svojim psom Diggityjem prehodila 2700 kilometrov dolgo pot čez Avstralsko puščavo od Alice Springs v središču kontinenta do Indijskega oceana. Film spremlja Robyn od začetka dvoletnih priprav na potovanje pa vse do njegovega zaključka. Čeprav Robyn s potovanjem želi dokazati, da je tako zahtevno pot navkljub pomanjkanju izkušenj zmožna opraviti sama, jo občasno spremljajo tudi bolj ali manj naključni spremljevalci, med drugim Eddie, aborigin, s katerim sicer ne govorita skupnega jezika, a en v drugem najdeta prijetnega sopotnika, ter Rick Smolan, fotograf revije National Geographic, ki je Robynjino potovanje sponzorirala in objavila njen izjemno uspešen članek, zaradi priljubljenosti katerega je kasneje o potovanju napisala tudi mednarodno uspešnico Poti (Tracks, 1980), po kateri je posnet pričujoči film.

Robyn se za samotno potovanje odloči zaradi vsakdanjih problemov: natrpanost velikega mesta jo duši, pogreša stik z naravo, ki ga je bila deležna v otroštvu, predvsem pa si želi izkusiti pravo samoto. Film nas želi tudi prepričati, da je njeno potovanje odziv na rasizem avstralske družbe, ki aboriginom ne dovoli niti vstopa v kavarne, čeprav je seveda težko razumeti, kako komercialni uspeh bele Avstralke in njenega družbeno-politično irelevantnega podviga sploh lahko razumemo kot kakršenkoli družbeni komentar, ki bi presegel njeno lastno življenjsko izkušnjo. Navsezadnje pripovedi o svojem potovanju, ki vključuje tudi srečanja z aboriginskimi skupnostmi, prvotno s širšo javnostjo ni nameravala deliti.

Film Poti je zgrajen precej leno in površinsko. Res je, da zgodba sama navkljub povsem zanimivi zasnovi ne ponuja nobenega presežka, a filmu težko odpustimo, če se v iskanju novih umetniških poti naslanja zgolj na knjižno predlogo. Knjiga Poti je vsekakor ponujala dovolj. Leta 2010 je s 127 urami (127 Hours, 2010) Danny Boyle dokazal, da se v puščavi da posneti zanimiv in celo napet film o človeški potrebi po samoti in ekstremnih življenjskih okoliščinah. Scenaristka Marion Nelson pa je zgodbo Robyn Davidson, uokvirjeno v povprečno in ponekod, na primer v končnem posnetku Robynjinega potopa v Indijski ocean, že klišejsko scenografijo, žal sestavila iz bolj ali manj zanimivih srečanj in poznanstev, skoraj karikirano brezobzirnih in vsiljivih turistov in novinarjev ter srednješolskih poskusov poustvarjanja človeške stiske, tem narativnim elementom pa ni dodala nobene prave globine. Robyn je tako vodilo zgodbe, a ne dovolj dobro zasnovan ali raziskan lik, da bi lahko sama nosila film. Tako Poti sicer zadovoljijo vsem standardom indie žanra, v katerega jih lahko brez pomisleka umestimo, resnega poskusa, da bi ta okvir presegla, pa ne naredi.

Avtor: Tamara Klavžar

Advertisements