Atopično telo

Vabilo_110x220.indd

Foto: Galerija Equrna

Marjan Gumilar (W.W. Anger, Bojan Bem, Nina Čelhar, Zmago Lenardič, Jurij Meden, Kaido Ole)
1. 4.– 9. 5. 2014
Galerija Equrna, Ljubljana
Kustos: Marjan Gumilar

V galeriji Equrna so 1. aprila odprli razstavo akademskega slikarja in profesorja na likovni akademiji Marjana Gumilarja (1956), ki se tokrat predstavlja tudi kot kustos. Obiskovalcem galerije je ponudil izbor lastnih umetniških del z lanske razstave Izostritev iz kostanjeviške galerije, avtorskim slikam pa je Gumilar priložil še dela drugih slovenskih in tujih umetnikov.

O tokratni razstavi težko napišemo kaj več besed, saj obiskovalca tudi po daljšem sprehajanju po galerijskih prostorih pusti ravnodušnega in zmedenega, celo hladnega. Ob primernejšem prezentiranju del bi razstava lahko imela kar nekaj potenciala, vendar pa zaradi pomanjkanja koncepta, zasnove ali kakršnih koli informacij v obliki napisov, zloženk ter katalogov obisk galerije izpade kot izlet v lokalni prodajni salon slik. Opremljanje razstav z osnovnimi orientacijskimi napisi je konec koncev praksa umetniškega razstavljanja že nekaj desetletij, česar pa v galeriji Equrna sodeč po tamkajšnjih razstavah ne želijo.

Na galerijski spletni strani je zapisano, da je dialog s kustosom ključnega pomena za razumevanje razstave, zato smo obiskovalci ob naključnem ogledu razstave močno prikrajšani za Gumilarjevo obrazložitev postavitve. Razstavljena dela v prvem in drugem delu nimajo jasne sorodne povezave, kljub temu pa lahko sklepamo, da je šlo Gumilarju med postavitvijo za iskanje nekakšnega navdiha.

V prvem prostoru nas pričakajo Gumilarjeva abstraktna platna, kot so Simonov brat (2013), BK (2013) in pa Atopično telo (2012), kjer je Gumilar vseprisoten črno-beli kontrast začel mehčati s postopnim vpeljevanjem barvnih elementov, poudaril pa je tudi razliko med prostoročnim slikarstvom in mehanskim slikanjem, med brezosebno in osebno potezo.

V sosednjem prostoru nam veliki platni Lastno/odtujeno (2013) in Zamejitev (2011) v spomin prikličeta slovensko sublimno slikarstvo 70. let, ki pa v okviru dotičnega galerijskega prostora dobro delujeta, saj je galerija Equrna že večkrat gostila slikarske razstave avtorjev, kot so Tugo Šušnik, Sergej Kapus in Gustav Gnamuš. Slednji je bil tudi Gumilarjev mentor na akademiji, zato navezava na tovrstno abstrakcijo ni nepričakovana.

Da je omenjeno slikarstvo še kako navdihnilo razstavljena dela, priča tudi delo gostujočega umetnika Zmaga Lenardiča Kultivirano (Cultured) iz svojega Personal lab projekta (2004-), za katerega je črpal navdih iz slike Untitled Etching ameriškega slikarja in velikega vzornika slovenskega sublimnega slikarstva, Barnetta Newmana. Newmanovo črno vertikalo na belem polju je Lenardič ponazoril s plastično zadrgo v škatli iz pleksi stekla, nanjo padajoča svetloba pa na steni izriše naslov dela.

Poleg močnega naslona na sublimno slikarstvo gledalec prav tako začuti citiranje suprematističnih in konstruktivističnih elementov, predvsem v leseni strukturi, ki je del inštalacije pokojnega avstrijskega umetnika W. W. Angerja Designs for a star war program of the emptiness in between (1988). Na žalost je izvirna postavitev dela prisotna le na uokvirjeni fotografiji, predstavljen pa je le majhen, iz konteksta vzet del celote, kjer je očitno nanašanje na Tatlinove kontrareliefe in konstruktivistične razstave. Tudi sama Gumilarjeva umetnost se na trenutke zazdi kot le ponavljanje Malevičevih in Rodčenkovih suprematističnih črnih in belih ploskev.

Od gostujočih umetnikov je Gumilarju vizualno najbližje mlada slovenska slikarka Nina Čelhar, ki nam predstavlja diptih Ostajati (2013). Za razliko od Gumilarja se odvrne od abstrakcije in s pastelnimi barvami ustvari izseke nekakšnih arhitekturnih elementov.

Izmed vseh razstavljenih del vizualno najbolj izstopa barvita slika Small social still life estonskega umetnika Kaida Oleja, ki v svojem delu kaže vplive nadrealizma in pop arta. Razstava vključuje tudi tri videe slovenskih umetnikov, od katerih je bilo največ prostora rezerviranega za video Jurija Medena 3079 km poletja (2009), a ker se posnetki v času obiska niso vrteli, o njih na žalost težko povemo kaj več.

Ime razstave Atopično telo je povzeto po istoimenskem delu, ki se nahaja v prvem prostoru. Ali je omenjeno delo navdihnilo tudi nastanek drugih del, ne izvemo, a sliko težko označimo za osrednji poudarek celotne postavitve. Umetnik od nas zahteva kontemplacijo, poglobitev v sumbilmnost razstavljenih del, ki naj bi sodeč po naslovu razstave strmela k dislociranosti od realnega sveta. Želeni učinek avtorju ni uspel najbolje, zato razstava služi le vizualni izkušnji gledalca.

Ob poplavi podobnih razstav se začnemo spraševati, ali nam tovrstno sodobno slovensko slikarstvo sploh še lahko pokaže kaj izvirnega, svežega in nepričakovanega. Če je to mogoče, potem tega ni zaslediti na tokratni Gumilarjevi razstavi. Likovna akademija že vrsto let producira slikarje, ki se po končanem študiju radi vrnejo v varno zavetje konvencionalnega (post)modernističnega slikarstva. Gumilarju podobno abstrakcijo namreč srečujemo že skoraj petdeset let, kar pa deluje že nekoliko izzvenelo in zastarelo. Zdi se, da je napočil čas za nekaj novega.
Avtor: Marja Nikolčić

Advertisements