Srednjeveška detektivka

Intervju Nataša Golob,Samo in Natasa

Ddr. Nataša Golob in kolega dr. Samo Štefanac, foto: fototeka Oddelka za umetnostno zgodovino

Ddr. Nataša Golob je na Oddelku za umetnostno zgodovino v svojih skoraj 30 letih kot predavateljica pustila močan pečat. Študenti si jo bodo zagotovo zapomnili kot predavateljico z močno avro, ki vsako leto popestri svoja predavanja srednjega veka z vedno novimi ugotovitvami in s tem povprašuje starejše raziskave – vse je relativno.

Spodnji pogovor je nastal ob koncu študijskega leta, zadnjega, ko je ddr. Nataša Golob predavala o srednjem veku v Zahodni Evropi na Oddelku za umetnostno zgodovino. Četudi nerada zapušča predavateljske vode, ji dela zagotovo ne bo zmanjkalo, saj je že našla nove izzive pri raziskovanju rokopisov.

Vaše delo je res raznoliko, primarno ste predavateljica, celo prva ženska predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Ljubljani, poleg tega pa še raziskujete, pišete knjige za otroke in še marsikaj. Kaj od tega vam je prinaša največ zadovoljstva in zakaj?

Zadovoljstvo je vedno, ko neko delo dokončaš in imaš občutek, da si storil korak naprej, vložil veliko truda in naredil vse pošteno, vendar pogosto drugi ne vidijo tega tako.

Zanimivo, da se ustavljate ob mojem pisanju za otroke. Umetnostnozgodovinska besedila za najmlajše bralce so samo nadaljevanje zgodnjih tekstov, ko sem objavljala v Cicibanu. Res je to tudi obdobje, ko so izkušnje, kaj so zgodnji bralci, povezane z mojimi otroki. Tudi oni so bili najprej majhni in skupaj smo odkrivali skrivnosti sveta. Poleg tega sem imela srečo, da sem pri dveh založbah, Mladiki in Modrijanu, dobila sijajno priložnost, da sem objavila knjige o odlomkih iz srednjeveškega življenja; obe založbi sta imeli posluh za drugačen pogled na srednji vek. Poleg knjižic o igrah in smehu v srednjem veku, o rokopisih in stavbarnicah, ki so dovolj stvarna besedila, pa je detektivka o palimpsestih nastala s ciljem. Sodelovala sem namreč v evropskem projektu o digitalnih in drugih naravoslovnih tehnologijah pri razvozlavanju rokopisnih skrivnosti. Pa so me pregovorili, da sem napisala knjižico, ki ima v jedru potovanje skozi čas, s knjigo od Arhimeda do našega časa. Naj vas moje veselje nad dosežkih naravoslovnih znanosti ne čudi; o tem veliko berem in mi je žal, da ARRS pred nekaj leti ni sprejela projekta o sestavi pigmentov za knjižno slikarstvo in tinte.

Seveda imam veliko srečo, da je velik del mojega vsakdanjika vezan na raziskovalno delo. Tako rekoč vedno živim sredi detektivke, vsak fragment je zgodba zase, rokopis pa skorajda roman, saj sleherna stran, sleherna iniciala posreduje veliko informacij. Treba pa jih je sestaviti v logično celoto.

Ker ste že ravno omenili detektivke, se morda kdaj primerjate s kakšnim izmišljenim junakom iz kakšnih detektivk ali filmov?

Včasih, ko pridem iz tujine in me na peronu ali na letališču čaka mož, je tiho in zadržuje sapo, dokler ne rečem »ime mi je Bond, James Bond«. In ko vidi, kako se mi zasvetijo oči, je tudi on srečen. Pripravljen me je ure dolgo poslušati, katere rokopise in dokumente sem lahko videla, kaj pomenijo, kako se dopolnjuje slika intelektualnega življenja v našem srednjem veku.

Ob delu z rokopisi so občutki pogosto mešani. Ko pozorno gledam njihova dela, se mi včasih porodi občutek, da pravzaprav gledam srednjeveškim avtorjem čez rame in jih spremljam pri delu. Rokopis dobro pokaže, kdaj se jim je roka ustavila, kako je bila kompozicija iniciale predrugačena, kako so se obotavljali pri dokončanju stavka. Skušam slediti njihovim mislim in kinetiki roke. Četudi je slišati nekoliko sentimentalno, se mi zdi, da imam ta privilegij, da sem oseba na njihovi strani in skušam izročiti naprej to, kar so naredili in za kar so si prizadevali. Vendar je ob veselju in poglobitvi v njihovo delo potrebna precejšnja mera previdnosti. Večkrat sem rekla študentom, da moraš biti pozoren pri delu in zadržan pri ocenah. Zelo hitro se zgodi, da se v opredeljevanje umetniškega dela, celo dokumenta, prikradejo misli, ki so misli umetnostnega zgodovinarja, ne pa ustvarjalca, o katerem teče beseda, in tako se lahko hitro pripeti, da opredelitev izbranega dela meji na nadinterpretacijo. To pa za raziskovalni dosežek ni dobro; potrebna je pretehtanost, objektivnost in popolna poštenost do ustvaritve in ustvarjalcev, hkrati pa je treba imeti empatijo do ljudi, ki so živeli pred 500 ali 800 leti.

Ste ena izmed predavateljev, ki redno potuje, se nadaljnje izobražuje in to potem tudi inkorporira v učni načrt. Vam je bil v tem vidiku za zgled kakšen profesor oz. se vam zdi to pomemben del predavanj?

Zdi se mi imenitno, da imam to priložnost, da lahko v predavalnici prav kmalu po končani konferenci ali kongresu opozorim na nova znanstvena spoznanja. Verjetno ste moji študenti bili med najbolj zgodnjimi poslušalci raziskovalnih novosti. Ker ne morem vedeti, kdaj bodo ti najbolj sveži rezultati natisnjeni, se mi zdi pomembno opozorilo, da so študenti pozorni na novosti, mogoče si bodo zapomnili omenjene avtorje in jih prepoznali na naslovnicah knjig in v revijah. V tem tiči tudi moja spodbuda: vedno je treba korakati naprej, se lotiti odkrivanja novih horizontov, saj nobene znanstvene ugotovitve ne smemo šteti kot poslednje, kateri ne bo sledilo nič novega, nič bolj poglobljenega. Raziskovanje ni proces, ki se je končal, umetnostna zgodovina pa je izjemno dinamična stroka. Možnost, da lahko sama raziskovalno delam in sem sredi najnovejših spoznanj, je prav gotovo velika prednost, ki sem jo dobila z delom na fakulteti.

Na enem izmed svojih predavanj ste omenili, da ste se sprva zanimali za moderno umetnost. Od kod potem vaša ljubezen in specializacija za srednji vek?

Na celjski gimnaziji sem imela ravno tako malo predavanj iz umetnostne zgodovine in nobene primerne knjige o starejši umetnosti v šolski knjižnici, da je iz tega nastala prava zmeda. Ko sem prišla na fakulteto, sem bila sveto prepričana, da sta bila v baroku dva slikarja s priimkom Rubens, eden je bil Peter Rubens, drugi pa Paul Rubens. Hkrati pa je imel celjski Likovni salon zanimive razstave sodobnih avtorjev in – začuda – monografij o umetnosti od postimpresionizma dalje ni manjkalo. Meni in mojim sošolcem v gimnazijskih klopeh sta se trdno zasidrala v spomin Gauguin in van Gogh, potem pa so se kar vrstili Vlaminck, Dufy, druščina pri Nadarju itd. To je bil svet, ki sem ga ob začetku študija dovolj dobro poznala, vštric je šlo tudi solidno znanje književnosti in glasbe. In ta vpogled v njihovo delo je bil razlog mojega zanimanja za moderno umetnost. V gimnazijskih letih sem imela najraje dva kolorista – Gauguina in Paula Kleeja.

In ko sem postala študentka na oddelku za umetnostno zgodovino, je bilo eno prvih predavanj prav iz cikla o srednjeveški umetnosti. Profesor Luc Menaše, ki se je pravkar vrnil iz Amerike, je predaval z izjemnim žarom o starokrščanskem slikarstvu. Takrat sem prestopila v srednji vek. Za predavanimi vsebinami sem zaslutila nove, izjemne dimenzije, veliko skrivnostnega, čemur sem hotela priti do dna. Ko sem tik po diplomi honorarno delala v Moderni galeriji, sem bila z umetnostjo srednjega veka že tako prežeta, da sem iskreno odgovorila dr. Zoranu Kržišniku, da bi bila slaba kustosinja za moderno umetnost, ker se počutim medievistka. Hotela sem ostati zvesta svoji ljubezni, srednjeveški umetnosti, res pa je, da sem tudi začutila, da se je moja nekdaj velika predanost moderni umetnosti umaknila na drugo mesto. Vseeno pa zamudim le malokatero razstavo in vprašanja, ki jih zastavlja umetnost tega trenutka, so pomembna.

Na Vaše vprašanje, kako sem zajadrala v vesolje srednjeveških rokopisov, lahko rečem le to, da je tudi to eno od naključij, ki jih ni bilo mogoče predvideti. Svoj doktorat o poslikanih lesenih stropih sem želela razviti in nadaljevati v raziskavo problema barve in barvne estetike v srednjeveškem sakralnem prostoru, vendar nisem dobila želene štipendije za študij v Italiji. Dobila pa sem Knafljevo štipendijo in takrat sem se na Dunaju posvetila rokopisom iz Stične, ki so hranjeni v Nacionalni knjižnici. Združila sem spoznanja o rokopisih na Dunaju s temi, ki so v Ljubljani, in tako se je počasi začel kazati obris raziskave o romanskih rokopisih iz Stične, njihovih knjižnih slikarjih, različnih slogih, pa seveda o vsebinah, tipih pisav itd. Takrat sem se približala temu mnogoplastnemu svetu srednjeveške knjige, ki je še vedno središče mojega raziskovanja.

Daleč od tega, da bi bil ta svet pust in obremenjen z askezo. Samo kratka anekdota, kako se ustvarjalci in bralci razkrivajo: pred tremi meseci sem brala matematično knjigo, ki je bila v lasti znamenitega matematika Janeza iz Radgone, profesorja na dunajski univerzi. Na koncu knjige je zapisano: »Končani so algoritmi, prepisal sem jih z roko in ne z nogo.« Še ena posebna in nepričakovana eksplozija osebnega odnosa do besedila.

Kako, da ste se odločili za mesto prve predavateljice na oddelku?

Vnovič – profesor Luc Menaše. Pri njem sem bila demonstratorka skoraj tri leta in me je dobro poznal. Tako me je že v času mojega dodiplomskega študija vprašal, ali bi se odločila za podiplomski študij in se pripravila na predavanja o umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi. Ta zamisel se ni kmalu uresničila, čakala sem enajst let; prav takrat, ko sem prof. Šumiju oddala disertacijo, se je profesor Menaše odločil za skorajšnjo upokojitev in februarja l986 sem dobila zaposlitev na Filozofski fakulteti.

Pa se je veliko spremenilo na Oddelku odkar ste študirali? Kako se je spremenil odnos do študentov?

To je vedno zrcalo časa in razmer. V času mojega študija so še veljala pravila dobre meščanske vzgoje; kljub izrazito benevolentnemu odnosu profesorjev je obstajala med njimi in nami neka distanca, dasi so bile ekskurzije in terenske vaje resnično kolegialni dogodki.

Naši profesorji so bili presenečeni nad našim številom; leta 1966 se nas je vpisalo – upam, da me spomin ne vara – skoraj sto, prava množica. Na razpolago smo imeli predavalnico, iz katere je bilo treba odnesti vse mize, da je bilo dovolj prostora za stole, tudi na okenskih policah smo sedeli. Predavanja so bila vedno dobro obiskana. Takrat se je po zaslugi entuziazma naših profesorjev zelo povečala oddelčna knjižnica, Šumi se je vrnil iz Tübingena in je prinesel nove poglede, nas seznanjal z novimi teorijami, Menaše je po vrnitvi iz ZDA dodal poglobljen študij ikonografije in ikonologije. Nove knjige v oddelčni knjižnici so bile pravi magnet in mi smo brali, veliko brali. Ko se je oddelčna knjižnica zaprla, smo vzeli svoje zapiske in se preselili v NUK, kjer smo študirali do poznega večera.

Mislim, da so nas profesorji – kljub vljudnostni distanci – imeli zelo radi. Tudi jaz sem vesela vsakega študenta, saj vem, da je prišel študirat umetnostno zgodovino z natančno istimi mislimi in željami, s katerimi sem prišla jaz pred toliko leti. Neprecenljivo je začutiti, da imaš pred seboj mladega kolega, ki ima rad umetnostno zgodovino enako kot jaz. Izpiti niso vedno najbolj srečni dogodki, a vsi rastemo in znanje raste. Študij je pač makadamska pot in mislim, da je naloga profesorja, da daje štafetno palico znanja, navdušenja, veselja, vprašanj, raziskovalnega dela ipd. tistim, ki jih stopajo na isto pot, ki hočejo biti umetnostni zgodovinarji.

Se morda še danes spomnite na kakšno prigodo s študenti?

Zelo rada povem, da so izpiti naporni, ker je treba biti pri vseh kandidatih skrajno skoncentriran in enako pošten. Največje dileme se pojavijo, kako pravično oceniti odgovore, ki razkrivajo občutek in razumevanje umetnosti, a so podatkovno šibki, na drugi strani pa je vprašanje, ali je samo podatkovna brezhibnost odgovorov brez razumevanja tudi najboljši rezultat. To so dileme, ki jih poznajo vsi profesorji. Nekateri izpitni odgovori pa so nepozabni in včasih jih razglasim za alternativno umetnostno zgodovino. Pred davnim časom, mogoče pred 25 leti, sem na vprašanje, kdo so bili Vesnani, dobila odgovor, da so bili Vesnani divje ljudstvo, ki je ljubilo umetnost. In sem si rekla, no, pa sem izvedela nekaj novega.

Avtor: Sara Erjavec Tekavec

Advertisements