Miran Božovič: Telo v novoveški filozofiji

Miran Božovič: Telo v novoveški filozofijiMiran Božovič, Telo v novoveški filozofiji, Ljubljana: Založba ZRC, 2002.

Kot je že iz naslova razvidno, je glavna tematika knjige človekovo telo. Delo se začne s »Hipokratsko medicino in bogom transvestitov«. Na tem mestu je govora o bolezni, ki se imenuje anandría (»pomanjkanje moškosti«), razširjena naj bi bila pri nomadskemu ljudstvu, Skitih. Hipokratski zdravnik je vzrok te bolezni videl v ježi: Skiti so si lajšali potovanje tako, da so si prerezali žilici za ušesi in zaradi izgube krvi prespali večino poti – s tem pa so nehote prekinili semenovod, ki naj bi potekal za ušesi. Tako je o tem sodil antični zdravnik, sami Skiti pa so impotenco doživljali kot božjo kazen. Božoviča od tu zanima, kako je bil videti bog v očeh nemožatih Skitov, filozofijo pa razvija po zgledu Spinoze in Davida Huma.

Poglavje »Sočutje v telesu« se lepo stopnjuje v vprašanje ljubezni in sovraštva. Kaj je tisto, kar ljubimo v drugem? Kako sploh pride do take naklonjenosti? Avtor knjige zadevo razloži s pomočjo Spinozove dialektike ljubezni ter vse skupaj čudovito naveže na Marivauxov nedokončani roman La Vie de Marianne.
Po tem imamo spor med materialisti in spiritualisti. Prvi trdijo, da je duša istovetna s telesom in potemtakem materialna, medtem ko drugi vidijo dušo kot duhovno substanco, ki je različna od telesa in katere bistvo je mišljenje. Dualisti iščejo zaradi tega sedež duše ravno v glavi. Temu sledi zanimiva misel iz Diderotevega romana Les Bijoux indiscrets, po kateri duša naseljuje tisti del telesa, ki najbolj zaznamuje posameznika. Od tu humoristični pogled na svet, kjer bi vsaki duši odvzeli odvečne organe in videli osebe karakterizirane le po udu, ki bi jim ostal. Od plesalcev bi ostale samo noge, spogledljivcev oči, klepetulj usta, od razuzdanca pa edino sredstvo njegovih strasti. Po Diderotu ni naše hotenje nič drugega kot manifestacija notranjega ustroja našega telesa. Materialistična lekcija je v tem, da ni duša tista, ki bi ukazovala organom, temveč je organ tisti, ki ukazuje.

Ob vsem tem seveda ne moremo mimo okazionalizma, katerega pristaši zatrjujejo, da telo samo ni zmožno ničesar, vse, kar zmore, je le zato, ker vmes poseže Bog.

Poleg njih pa so za nas pomembni še utilitaristi, ki v človekovem telesu vidijo moralizirajočo korist opominjajoče avtoikone (mumificirana trupla).
Strogo vzeto, knjiga se ukvarja z vprašanjem, kaj zmore telo kot telo, in četudi morda niste filozofsko podkovani, vas bo vsekakor potegnila vase. Delo se lepo prepleta z zgodovino, književnostjo in filmom, tako da je primerno tudi za nekoliko bolj laično skupino ljudi.

Avtor: Nika Rupnik

Advertisements