Louvre novi Disneyland?

Prvič sem bila v Parizu pri sedmih letih, priznati moram, da se ne spomnim kaj več od Aleksandrovega mostu, ringelšpila na vznožju Montmartra in louvrske piramide. Starša naju s sestro nista želela vlačiti po neskončnih louvrskih hodnikih, ne le zaradi naju, temveč ker tudi sama nista bila prevelika navdušenca nad umetnostjo, zato sta raje denar za takratno vstopnino porabila za obisk Disneylanda. Louvre sem kasneje obiskala med gimnazijsko ekskurzijo in vse do usodnega petka nisem čutila potrebe po ponavljanju te izkušnje, vendar sem to poletje potovala v Pariz iz študijskih razlogov,  ti pa so na žalost viseli v dotičnem muzeju.

Medtem ko je zaradi avgustovskega navala turistov skorajda nujno potrebno spregledati šokantno število ljudi in smrad, ki je vel po Louvru in se lahko primerja le s tistim na Gare du Nord, me je bolj kot vse to šokiral odnos obiskovalcev do naše skupne dediščine in muzeja samega. Popolna ignoranca je veliko premil izraz za to, kar se dandanes tu dogaja, saj je vse skupaj postalo bolj podobno zabaviščnemu parku kot pa muzeju.

10557463_10152144664226595_3932540095997209388_n

Prizor iz Louvra. Foto: Urša Purkart

V muzejih se vedno izgubim, vedno zavijem v napačno sobo in to je v kompleksu, kot je Louvre velikanska napaka, saj na koncu pristaneš tam, kjer si najmanj želel – na stopnišču s kipom Nike Samotraške, kjer je situacija v dobi pametnih telefonov, tablic in GoPro kamer slabša kot kdajkoli. Raje ne bom omenjala “video guide” naprav, ki obiskovalcem omogočajo, da sploh ne dvignejo pogleda, temveč cel muzej prehodijo tako, da buljijo 5-palični zaslon v svojih rokah. Nekako sem se znašla v veliki dvorani italijanskega slikarstva pred Giottovim Križanjem in Cimabujevo Maesto, srečno naključje bolj kot ne. Vendar je moje veselje že naslednji trenutek uničil grozljiv pogled na kopico plastičnih steklenic in vrečk z raznimi odpadki, ki so jih obiskovalci pustili na podstavku buste iz 19. stoletja ob vhodu v drugo sobano, kakor puščajo odpadke na drugih javnih prostorih in v okolici turističnih znamenitosti. Bizarnosti te situacije res ne znam opisati, kakor tudi ne razumem, zakaj zaposleni niso ukrepali, oziroma zakaj nikogar od zaposlenih praktično ni na spregled. Za tem sem se hitro pobrala iz dvorane in se odpravila eno nadstropje višje, med slonokoščene ploščice in druge zgodnjesrednjeveške artefakte, kjer sem naletela na žensko, ki je med brskanjem po Instagramu oporo poiskala na  najbližjem bizantinskem stebru.

Za to grozljivo podobo bi bilo nepravično kriviti samo obiskovalce, ljudje smo po večini čreda živali, ki ne misli, kaj ali koga pohodi − krivi so muzeji sami, ki se v duhu vsem dostopne umetnosti spreminjajo v brezplačne zabaviščne parke. Vprašati se je potrebno, ali se je s težnjo po nekakšni desakralizaciji predstave muzeja kot templja, s katero se sama sicer popolnoma strinjam, pomen teh ustanov popolnoma izničil? In ali lahko zahtevamo umetnost oziroma dediščino dostopno vsem, če je prav vsi ti niso sposobni spoštovati? Dejstvo je, da v muzejih kot so Louvre, Prado, Narodna galerija v Londonu, Metropolitan itd. ne “visi” le dediščina enega samega naroda, temveč dediščina celotnega zahodnega sveta, ki si zasluži vsaj kanček spoštovanja, trenutek postanka in morda pogled ali dva brez objektiva naših fotoaparatov in telefonskih zaslonov.

Avtor: Urša Purkart

Advertisements