Pogled na vojno od blizu

gallery_nekaj.nec.esa.-.odprtje.razstave.rabiha.mroue.ja_mgml_do_3588

Odprtje razstave Rabiha Mroueja, foto: Matevž Paternoster, vir: MGML

Rabih Mroué, Nekaj Nečesa/Something of something
Mestna galerija Ljubljana
11. 9.−2. 11. 2014
Kustosinja: Alenka Gregorič

V medijih večno aktualna problematika Bližnjega vzhoda se je s tokratno pregledno razstavo vsestranskega libanonskega umetnika Rabiha Mrouéja pojavila tudi v Mestni galeriji. Odločitev umetnika za tovrstno tematiko ne preseneča, saj je Mroué nenazadnje večji del svojega življenja preživel v domovini, ki so jo pretresali petnajst let trajajočih nemiri.

Rdeča nit razstave se vrti okoli vojnega vsakdanjika libanonskih prebivalcev. Eden najbolj presunljivih pričevalcev tega je delo 2 hours without war (2013), ki učinkovito prikaže absurdnost vojn; kratko premirje med libanonskimi in izraelskimi silami je leta 1982 uspela doseči le finalna tekma svetovnega prvenstva v nogometu. Mroué se namreč za prikaz vojnega vsakdanjika najraje poslužuje novih medijev oz. televizije, ki je v težkih časih kot glavni vir informacij nedvomno odigrala veliko vlogo v življenju ljudi.
Pri delu Rabiha Mrouéja je očitno, da izhaja iz gledaliških vrst. Zanj je pomemben predvsem čustveni odziv gledalca in ustvarjanje specifičnega vzdušja. Resničnost prikazanega ni bistvenega pomena, zato neprestano niha med prepričljivim gledališkim igranjem in resničnim pričanjem. S tema se poigrava tudi v videu Dramatic scenes (2013), kjer je jokanje predstavljeno kot igralkino dramatiziranje in ne kot dokumentarni zapis dejanskega dogodka.

Z najbolj kompleksno zasnovano multimedijsko postavitvijo na razstavi Grandfather, father and son (2013) Mroué gledalca seznani z zgodbo svoje družine, ki deluje kot nekakšna podlaga za podajanje tragične zgodbe libanonskega naroda. V omenjenem delu se kaže umetnikovo nenehno premišljevanje o ujetosti Libanoncev v vojno vihro. Popolno razvrednotenje grozot, ki se predrugači v nekaj vizualno estetskega, samo še bolj poudarja vpletenost vojne v vsak košček človekovega življenja in njegovo sprijaznjenje s tem dejstvom.
Če se je v prvem nadstropju Mroué ukvarjal predvsem z novimi mediji, pa postavitev v drugem nadstropju gledalca najprej preseneti s tradicionalno likovnostjo prikazanega. Prostori v drugem nadstropju so namenjeni komentarju sirske državljanske vojne. Osebna izkušnja vojne je Mrouéja obdarila s posebnim posluhom za dogajanje v sosednji državi, saj se Libanon že nekaj let spopada z vedno naraščajočim številom sirskih beguncev.

Vsi njegovi videi, ki se dotikajo sirske problematike, temeljijo na resničnih posnetkih neposrednih vojnih udeležencev. Pretresljiv pričevalec je video The pixelated revolution (2012), kjer Mroué ob naključno posnetem prizoru smrti nekega moškega govori o trenutku, ko kamera postane del telesa in nadomesti človeško oko. Ob tem gledalec torej doživi tudi lastno smrt, hkrati pa postane očividec neštetih grozot sirske vlade, ki jih je Mroué predstavil s pomočjo »stop motion« knjižic, ki temeljijo na amaterskih posnetkih s portala Youtube (Thicker than water, 2012). Vsi ti posnetki gledalca izvrstno opominjajo na vlogo povprečnega državljana pri aktivnem spreminjanju političnega sistema; burna zadnja štiri leta Bližnji vzhod že vse od znamenite arabske pomladi pretresajo številne demonstracije nezadovoljnih prebivalcev. Na to opominja tudi posnetek razmišljujočega protestnika med množico ljudi, ki ga dopolnjujejo nepogrešljive in že nekoliko izrabljene parole, kot so War is over if you want it (Dramatic scenes, 2013). Prav zaradi tega bi razstavo težko označili za politično, saj se umetnikov prikaz vojne odvija predvsem na osebni ravni posameznika.

V kolikšni meri je slovenski javnosti Mrouéjeva tematika blizu, se morajo domači obiskovalci odločiti sami. Obsežna in izredno kompleksna zasnova razstave bi povprečnega obiskovalca galerije sicer lahko odbila z nekoliko morečimi vsebinami, ki od gledalca zahtevajo veliko razmišljanja. Ti so namreč prikrajšani za kompleksnejše pojasnitve, po katerih nekatera dela kar kličejo; spremljevalni napisi so omejeni le na podatke o delih. Kljub temu se Mroué javnosti približa s svojim inovativnim, predvsem pa osebnim človeškim pristopom.
Mrouéjevo gostovanje v Mestni galeriji lahko nedvomno označimo za enega od razstavnih vrhuncev letošnjega leta. Ljubljana očitno postaja čedalje bolj zanimiva tudi za tuja priznana umetniška imena in v prihodnosti bi z razstavami podobnega profila pritegnila večji delež mednarodne strokovne javnosti, česar se vsekakor nadejamo.

Avtor: Marja Nikolčić

Advertisements