Otok Lesbos

Slika 2 Cerkev Device Marije (Panayia Glykofilousa) stoji na visoki skali po kateri je mestece Petra povzelo tudi ime, Foto Tina Bizjak

Cerkev Device Marije (Panayia Glykofilousa) stoji na visoki skali, po kateri je mestece Petra povzelo tudi ime. Foto Tina Bizjak

Sredi Egejskega morja, le nekaj kilometrov stran od azijske obale, leži Lesbos. Tretji največji grški otok je poznan predvsem kot rojstni kraj pesnice Sapfo, katere lirična proza je prežeta z globokimi čustvi, največkrat naslovljenimi na ženske. Za Lesbos velja, da je od vseh grških otokov deležen največ sončnih dni, zato ne preseneča, da na svoje peščene plaže skozi celo leto privablja množice sonca željnih turistov. Naravni zakladi, bogata kultura, gostoljubni domačini in okusna hrana naredijo bivanje na otoku nepozabno.   

Letalo pristane v Mytileneju, glavnem mestu otoka, kjer danes živi kar tretjina vsega prebivalstva. Tu nas pričaka taksi, s katerim po divji dvourni vožnji in sekanju ostrih ovinkov končno prispemo na cilj. Obmorsko mestece Petra, ki leži na samem severu otoka, je sezidano okoli trideset metrov visoke skale, po kateri je mesto dobilo tudi ime (gr. petra pomeni skala). Na vrhu skale stoji cerkev Device Marije (Panayia Glykofilousa), do katere se povzpnemo po natanko sto štirinajstih stopnicah. Cerkev je bila zgrajena leta 1747, njena lega pa ni naključna. Po legendi naj bi bila v 16. stoletju ob otočku nasproti današnje Petre zasidrana tovorna ladja, ki jo je, kot je bilo v navadi, varovala podoba Matere Božje. Proti večeru so pomorščaki opazili, da je podoba izginila, v istem trenutku se je na visoki skali sosednjega otoka utrnila močna svetloba. Naslednji dan so podobo našli na vrhu skale in jo vrnili nazaj na ladjo, vendar se je nenavadni dogodek prejšnjega večera ponovil. Mornarji so si pripetljaj razložili kot božje znamenje in na skali pričeli graditi cerkev, posvečeno Devici Mariji. Poleg omenjene cerkve, ki predstavlja veduto današnjega mesta, si je v Petri vredno ogledati tudi freske v cerkvi sv. Nikolaja, enoladijski baziliki iz 17. stoletja, ter hišo, grajeno v balkanskem oz. zahodnomakedonskem slogu iz 18. stoletja. Gre za stavbo, katere pritličje je kamnito, masivno, brez okenskih odprtin – tu so le velika vhodna vrata, ki nas popeljejo v gospodarske prostore, namenjene shranjevanju živil. Nadstropje je grajeno v lesu in namenjeno bivalnim prostorom, ki so po kvadratnem tlorisu razporejeni v obliki grškega križa.

Mestece oklepa dolga peščena plaža, ki jo v sezonskem času zasedajo avenije ležalnikov s senčniki, pod katerimi se v vročih sončnih dneh skrivajo turisti. Proti večeru, ko sonce že skoraj zaide, pa se življenje premesti v bližnje bare in restavracije. Med bolj prikupnimi lokali je t. i. Babes corner, kjer lahko poleg grškega piva izbiramo tudi med pestro ponudbo prigrizkov v grškem slogu, med katerimi ne gre izpustiti grške solate in omlete na grški način. Vsem sladokuscem priporočam tudi obisk slaščičarne, ki stoji nasproti omenjenega lokala in je v lasti italijanske družine. Tu se lahko posladkamo s tradicionalnimi slaščicami, baklavami na sto in en način ter kremastim sladoledom.

Slika 4 Obmorsko srednjeveško mestece Molyvos, Foto Tina Bizjak

Obmorsko srednjeveško mestece Molyvos. Foto Tina Bizjak

Vzhodno od Petre se nahaja srednjeveško mestece Molyvos, do katerega se lahko zapeljemo s turističnim vlakcem. Mesto je zgrajeno pod hribom, na katerem se nahajajo ostaline nekdaj mogočnega gradu, postavljenega v času bizantinskega cesarstva. Ribiško mestece je znano po odličnih gostilnah, med bogato izbiro se je najboljše odločiti za tiste, pred katerimi se na soncu sušijo lovke hobotnic. Od obale do gradu vodi uličica, »pokrita« z naravno streho, spleteno iz košatih vej vzpenjalk, polna trgovinic in obrtno-umetnostnih delavnic.

Slika 5 Pogled v nekdanjo celico sv. Ignacija, ki je danes spremenjena v kapelico, samostan Leimonos Foto Tina Bizjak

Pogled v nekdanjo celico sv. Ignacija, ki je danes spremenjena v kapelico v samostanu Leimonos. Foto Tina Bizjak

Dušo otoka najlažje spoznamo, če si izposodimo avto ter se podamo na potep po bližnjih vasicah. Tako sem raziskala zahodni del otoka. Ogledala sem si samostan Leimonos, ki se nahaja zahodno od mesta Kalloni. Samostan je dal leta 1526 postaviti sv. Ignacij. Poleg glavne cerkve je posebej zanimiv v primarni obliki ohranjeni severni krak samostana, kjer se nahaja devetindvajset meniških celic. Te so razporejene v dve nadstropji in povezne z zunanjim lesenim hodnikom. Celica sv. Ignacija (kasneje spremenjena v kapelico) se nahaja v prvem nadstropju, tako kot vse druge, ima izredno nizek strop, razsvetljuje pa jo le eno okence. Del samostana je danes spremenjen v muzej, ki hrani bogato zbirko rokopisov, ikon, raznih liturgičnih predmetov in nekaj kosov osebne lastnine sv. Ignacija, med katerimi so našli mesto tudi čeveljci svetnika.

Slika 6 Mesečeva pokrajina, značilna za zahodni del otoka Foto Tina Bizjak

Mesečeva pokrajina, značilna za zahodni del otoka. Foto Tina Bizjak

Zahodna stran otoka se močno razlikuje od njegovih preostalih delov. Pokrajina tu je popolnoma drugačna, z vsakim prevoženim kilometrom se vedno bolj oddaljujemo od bogatega zelenja, nasadov oljk, pomarančevcev in borovcev. Vstopamo v pustinjo, katere izgled bi najlažje primerjali z mesečevo »pokrajino«. Pretekla vulkanska aktivnost je tu nedvomno pustila svoj pečat. Sredi te gole doline, nekje med mestoma Antissa in Sigri, se skriva naravna znamenitost otoka – t. i. Okamneli gozd. Pred nenadnim vulkanskim izbruhom, pred približno dvajsetimi milijoni leti, je današnjo pustinjo naseljeval gost subtropski gozd, drevesje, ki je dosegalo znatne višine, tudi do sto šestdeset metrov. Zmes lave in vulkanskega pepela, ki je prekrila tropska drevesa, je povzročila nastanek nenavadnega geološkega pojava, debla dreves so okamnela. Ogleda »naravnega muzeja«, parka z okamnelimi drevesi v vseh možnih oblikah in velikostih (največja merijo tudi več kot osem metrov), prav gotovo ne gre zamuditi.

Na skrajnem zahodu otoka leži mestece Sigri, ki je zaradi svoje odročnosti turistično manj obljudeno. Majhno obmorsko mesto je pred roparskimi pohodi piratov varovala trdnjava, od katere so danes vidne le še ruševine. Poleg ostalin trdnjave daje mestu poseben čar tudi lepa mivkasta plaža, ena redkih na otoku brez parade ležalnikov, ogleda vreden pa je tudi narodni muzej z zbirko Okamnelega gozda. Zadnjo točko potovanja predstavljata mesto Eressos in obmorska vasica Skala Eressou. V mestu Eressos se je okoli leta 620 pr. n. št. rodila Sapfo, danes ena izmed najbolj slavnih imen lesboške kulturne scene. Lesbos je že od antike znan kot otok s cvetočo literarno dejavnostjo. Ker naj bi bila tu pokopana glava največjega grškega mitskega pevca – Orfeja (sem naj bi jo po tragični smrti umetnika skupaj z njegovo liro naplavili valovi), pravijo, da Lesbos uživa posebno naklonjenost muz. In res se zdi tako, na majhnem otoku je namreč zbranih toliko lepih tako naravnih kot tudi kulturnih spomenikov. Od mesta Eressos se napotimo proti Skali Eressou, ki slovi po pestrem nočnem življenju ter prečudovitih peščenih plažah, na slednje nam namiguje že samo ime vasice (gr. skala pomeni plaža). Tukaj sem, v enem izmed lokalov, postavljenim na visoke lesene pilote sredi plaže, v prijetni družbi in z jagodnim koktajlom v roki sredi živo pisanih lučk in v ritmih dobre glasbe zaključila svoje popotovanje. Majhen otok ponuja veliko in teden dni zagotovo ni dovolj, da bi ga lahko zaužili v celoti. Mogoče pa se kdaj še vrnem, da si ogledam tudi preostali del otoka.

Slika 3 Sončni zahod, mesto Petra Foto Tina Bizjak

Sončni zahod, mesto Petra. Foto Tina Bizjak

AF priporoča

AF lokal: obmorske gostilne, slaščičarna v mestu Petra ter lokali v Skali Eressou

AF kultura: potepanje po mestecih in vasicah, raziskovanje ostalin gradov, ogledi cerkva ter obiski muzejev (teh je največ v glavnem mestu otoka, Mytileneju)

AF sprostitev: poležavanje na peščenih plažah, obisk termalnih vrelcev

AF obvezno: grški zajtrk, obisk Okamnelega gozda

Avtor: Tina Bizjak

Advertisements