(Blišč in) beda oskarjev

Neposrečeni voditelji

Lahko trdimo, da smo si od letošnjega voditelja Neila Patricka Harrisa obetali veliko. Navsezadnje je vodil že podelitve tonyjev v letih 2009, 2011 in 2012 ter emmyjev leta 2009 in 2013, kjer je pustil precej dober vtis; je vsestranski n priljubljen. A tokrat se je držal medlih in precej varnih šal, njegovi (sicer redki) skeči pa so bili precej nesmiselni in razvlečeni. Še najbolj posrečena se je zdela njegova opazka na račun letošnjih, v večini belopoltih, nominirancev v otvoritvenem monologu. Je vodenje oskarjev res tako velik zalogaj, da zamrznejo tudi tisti res izurjeni zabavljači? Akademija se z izbiro voditeljev na vse pretege trudi, da bi pritegnila več, predvsem mlajših, gledalcev, a zadnjih nekaj let nobena izbira ni preveč navdušila. Kar spomnimo se npr., kako je leta 2011 pod težo prevelikih pričakovanj klonil James Franco, ki ga je pred pravo polomijo reševala sovoditeljica Anne Hathaway. Morda bi bilo vseeno bolje, da bi se obrnili na rahlo vulgarnejše komedijante brez dlake na jeziku tipa Ricky Gervais, a kaj, ko so ti praviloma »rezervirani« za podelitve zlatih globusov.

Podobni profili nagrajenih vlog

Skoraj že nekakšen trend je, da gredo glavne igralske nagrade velikokrat v roke tistim, ki so bodisi upodobili junaka s hudo neozdravljivo boleznijo ali duševno motnjo bodisi za vlogo šli skozi drastične fizične transformacije. Tudi letos ni bilo nič drugače – oskarja za glavno žensko vlogo je prejela odlična Julianne Moore, ki je v filmu Still Alice upodobila univerzitetno profesorico, ki se spopada z alzheimerjevo boleznijo, kipec za glavno moško vlogo pa je šel v roke Eddieju Redmaynu za vlogo Stephena Hawkinga, ki se že več desetletij spopada z amiotrofično lateralno sklerozo. Njegova upodobitev genialnega fizika je sicer izvrstna in prepričljiva, a mnogi so mnenja, da je bil nagrade oropan Michael Keaton, ki je doživel karierni preporod z (malo manj oprijemljivo) vlogo nekdanjega zvezdnika, ki si želi obuditi svojo kariero, v filmu Birdman.

Spregledani

Že pred razglasitvijo nominacij za oskarje se je šušljalo, da je Jennifer Aniston končno uspel preskok med »resne« igralke in utegne biti nominirana za svojo kritiško pohvaljeno predstavo v filmu Cake, a se to ni zgodilo. Morda je bila Akademija še preveč pod vtisom brezštevilnih romantičnih komedij, ki so bile njena karierna stalnica, a razloga za obup ni, saj je tudi Reese Witherspoon po Blondinki s Harvarda uspel veliki met in je bila letos že drugič nominirana za kipec za glavno žensko vlogo, leta 2005 ga je za vlogo June Carter v filmu Walk the Line celo prejela. Brez nominacije je ostala tudi Amy Adams, ki je za upodobitev slikarke Margaret Keane v Burtonovem filmu Big Eyes sicer prejela zlati globus. Pri moških pa poleg Davida Oyelowa (Selma) za osmoljenca brez nominacij veljata tudi npr. Timothy Spall, ki je prepričljivo upodobil slikarja J. M. W. Turnerja v filmu Mr. Turner, ter Jake Gyllenhaal za vlogo paparaca v filmu Nightcrawler. Namesto tega je bil morda malce presenetljivo že tretje nominacije v treh letih deležen Bradley Cooper, tokrat za vlogo v filmu American Sniper.

Rasna (ne)raznolikost

Nobena skrivnost ni, da so oskarjevski nominiranci in nagrajenci v veliki meri bele polti, to pa je bilo še posebej opazno na letošnji podelitvi. Veliko kritik je bilo izrečenih na račun dejstva, da je bilo vseh 20 letošnjih nominirancev belopoltih. Več kot primeren kandidat, ki bi pridal vsaj ščepec raznovrstnosti, bi bil npr. angleški igralec nigerijskih korenin David Oyelowo, ki ga kritiki hvalijo za vlogo Martina Luthra Kinga v filmu Selma. Toda ko je govora o rasizmu znotraj Akademije, se ponavadi omenja le temnopolte igralce in filmske ustvarjalce, pozablja pa se na tiste z drugimi rasnimi in etničnimi ozadji. Koliko časa bomo npr. morali čakati na prvo azijsko igralko, ki bi prejela oskarja za glavno žensko vlogo? Najbrž na to vprašanje še dolgo ne bomo imeli odgovora. A težava je že v sami sestavi Akademije za filmsko znanost in umetnost, ki jo, kot je Los Angeles Times poročal leta 2012, sestavlja 94 % belcev in kar 77 % moških. To pa nas že pripelje k zadnji točki.

Zapostavljanje žensk

Biti ženska v Hollywoodu je kljub vsem spremembam na bolje še vedno težko, kar dokazuje tudi pomanjkanje predstavnic nežnejšega spola med nominiranci v glavnih kategorijah. Akademija je povsem spregledala Gillian Flynn in njen scenarij za film Gone Girl, ki ga je priredila po lastnem romanu, ter Avo DuVernay, režiserko Selme. Ta bi bila hkrati prva temnopolta režiserka v zgodovini z nominacijo za oskarja. Precej zgovoren podatek je že ta, da je bila prva režiserka, nagrajena z oskarjem, šele Kathryn Bigelow leta 2009 za vojni film The Hurt Locker. In še danes ostaja edina.

Avtor: Dora Trček

Advertisements