Saša Spačal, Mirjan Švagelj, Anil Podgornik: Myconnect

This slideshow requires JavaScript.

27.–30. oktober 2014
Interdisciplinarna instalacija
organizator: KONTEJNER | biro suvremene umjetničke prakse, Klub Močvara
Galerija Močvara – Pogon Jedinstvo, Zagreb

Pot do Močvarinih prostorov na samem bregu reke Save, kamor seže nekaj mestnih avtobusov, vsekakor pa ne tramvaji, spominja na svojevrstno novodobno romarsko izkušnjo. Cilj navadno kronajo med Zagrebčani precej dobro razvpite zabave, koncerti, sejmi ter drugi podobni dogodki bolj ali manj kulturne narave, od leta 2011 pa v Pogonu Jedinstvo (del Kluba Močvara) domujejo tudi razstave Kontejnerja, biroja za sodobne umetniške prakse. Tokrat so neprvič združili moči in hrvaški umetniški sceni ponudili delo slovenskih rok – projekt Myconnect, produkt sodelovanja intermedijske umetnice, oblikovalke in humanistke Saše Spačal, doktorja biomedicine Mirjana Švagelja in t. i. DIY entuziasta Anila Podgornika.

Njihovo sodelovanje je že tretjič dokaz, da so visoki zidovi med znanostjo in tehnologijo ter umetnostjo padli. Sožitje vseh treh področij kreira nove možnosti poetične izkušnje sodobnega sveta, ki mejijo na izkustvo čarovnije. Simbioza je pravzaprav vseprisotni pojem njihovega delovanja, rdeča nit, ki jo je porodila fascinacija z micelijem. Vegetativni del fungusa, ki naj bi bil eden izmed najbolj razširjenih organizmov na planetu, prisoten v talni sestavi gozdov, travnikov ipd., deluje kot prav to – simbiotični konektor (mikoriza) med fungusom in vaskularno korenino rastline. S tem fungus oskrbuje s potrebnimi ogljikovimi hidrati, rastlina pa s pomočjo micelarijeve razširjenosti in zmožnosti absorbcije pridobi na vodi in mineralih. Micelij je tako zaradi svoje narave kot tudi zaradi primernega električnega upora postal navdih in četrti sodelavec v treh umetniških projektih. V prvih dveh Mycophone_Emergence in Mycophone_Unision se trojica poigrava z auditivnim rezultatom ustvarjenega sožitja, z Myconnectom pa se slušno-vizualna izkušnja podkrepi še s taktilno.

Myconnect je nekakšna umetniška maternica, ki s pomočjo tehnologije človeka povrne v njegovo prvotno okolje – v stik z naravo in s samim seboj. Obiskovalec je pozvan v notranjost bele jajcoidne oblike, nekakšnega kokona, ki ščiti telo pred premočnimi zunanjimi motnjami. Ležeč položaj mu omogoča popolno sprostitev, hkrati pa njegov pogled zelo jasno usmerja v cilj komunikacije – micelije, vgrajene v zgornji tretjini strukture, nad mestom, kjer je predvidena glava ležečega. Komunikacijo sproži pulz, s pomočjo naprstnega senzorja v krogotok poslan srčni utrip. Micelij kot električni prevodnik informacijo s pomočjo dvosmernih sinaps v obliki vizualnih, zvočnih in čutnih sprememb z zamikom pošilja nazaj k njenemu izvoru. Motorji, nameščeni v podlogi in na sklepih ležečega, zavibrirajo, zvok v slušalkah zaniha, svetloba v objektu spremeni intenzivnost. Konektor s pomočjo micelija odgovarja živemu telesu, ki ga vsebuje, ponavlja njegove vzorce, a mu jih dostavlja z zamikom. Prav to lahko – po znanstvenih raziskavah – udeleženemu prinese svojevrstno izkušnjo lastnega telesa, ki je prej psihološka kot fizična, saj svoje telo dojema preko odziva drugega bitja. Kako natančno micelijeva razvejana struktura shiro, ki na videz spominja na človeški živčni sistem, v resnici deluje, še ni zadostno znanstveno raziskano, kljub vsemu pa je umetniški tris odkril, da tako količina kot tudi starost micelijev vplivata na rezultate.

Efekti, ki jih dialog sproža, ne ostajajo zaprti v arhitekturno zasnovano instalacijo, pač pa skozi zvok in svetlobo vplivajo tudi na vse ostale prisotne. Bučno atmosfero in živahno vzdušje značilno za otvoritve sta zamenjala tiha kontemplacija dogajanja in šepetajoča izmenjava nanavadnega doživljaja. Komunikacija je zaradi raznolikosti prisotnih prinesla vsakomur drugačno izkušnjo, vsi pa smo si bili enaki v občudovanju delovanja neverjetnega mikroorganizma. Včasih je potrebno le umetnikovo pozorno oko ter nekaj tehnološke veščosti, da tako vsakdanje, a hkrati večinoma nezapaženo, postane opaženo ali še več -predmet skorajda posvečene obzervacije.

Umetniška ekipa, ki se je od leta 2012 pa do danes že kar petkrat predstavila na različnih lokacijah v Sloveniji ter štirikrat v tujini (Avstrija, Češka republika ter Kitajska), se je od 13. do 19. novembra predstavila tudi na nemškem festivalu Cynetart v Dresdnu, katerega glavna tematika je bila prav prepletenost različnih vrst v arhitekturi z ozirom na kibernetično povezavo.

Avtor: Tina Kralj

Advertisements