Povabilo na kavo je v določenem kontekstu lahko povabilo na seks (Fabula 2015)

Matej-Pusnik-5427

Foto: Matej Pušnik, vir: spletna stran Fabule

Fabula 2015
Robert Pfaller: Bele laži in črne resnice
5. marec, Cankarjev dom, Ljubljana

Gost letošnje Fabule je eden tistih modernih filozofov, ki ne samo razmišlja, ampak zna svoja razmišljanja tudi poljudno ubesediti. Ravno to naj bi bil razlog, da mu (tako kot Žižku) pravijo pop-star filozof, svojo poljudnost pa je lepo prikazal tudi na predavanju, kjer nam je približal nekaj filozofskih teorij in nas poleg tega z izbiro zabavnih primerov tudi dobro nasmejal.
Robert Pfaller (rojen 1962 na Dunaju) je priznani avstrijski filozof, dejaven na področju psihoanalize in kulturoloških študij. Kot profesor filozofije in kulturologije je poučeval na univerzah na Dunaju in v Linzu, veliko pa se seveda ukvarja tudi z razmišljanjem o sodobnih fenomenih, kar je po njegovem mnenju tudi bistvo vsakega filozofa. V slovenščini lahko beremo njegovo knjigo Umazano sveto in čisti um (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2009).
V mednarodnem prostoru je nase opozoril leta 2000 s teorijo »interpasivnosti«, ki govori o preusmeritvi lastnih dejanj, občutij in želja na druge objekte, prek katerih občutimo nadomestni užitek. Teorija se navezuje predvsem na doživljanje sle – moderna družba naj bi bila nezmožna zavedanja lastnih interesov in bolj kot po užitku hrepeni po odrekanju.
Pfallerja smo letos imeli priložnost poslušati v okviru prozafestivala Fabula, kjer je nastopil s predavanjem Bele laži, črne resnice, v katerem skozi primere iz literature in sodobne družbe osvetli nekatere postopke v ozadju javne in zasebne komunikacije, ki je vedno zaznamovana tudi z lažmi.
Predavanje je Pfaller začel s predstavitvijo bele laži, ki jo naslika z vsem znanim, morda že kar klišejskim holywoodskim filmskim scenarijem neke ljubezenske zgodbe: moški in ženska se vračata s prijetne večerje. Pride čas slovesa, onadva pa se na tej točki večera še nočeta posloviti, zato eden izmed njiju drugega povabi na kavo. Seveda kava v tem kontekstu pomeni, da bi skupaj preživela noč, česar se zavedata oba, hkrati pa oba vesta, da tega ne moremo vprašati naravnost. Povabilo na kavo je torej povabilo na seks. Vendar brez fiktivne kave ni seksa. V tem občem postopku komunikacije pravzaprav nihče ni zaveden, zato gre za komunikacijo, kjer nihče ni oškodovan. »Če odpravimo to zakritje, izgubimo resnico. Resnica potrebuje prikritje, to je resnica resnice.« Pfaller poanto izpelje v kontekstu Marxovih superstruktur ter Kantove opombe o vljudnosti ter jo prenese tudi na druge družbene postopke bližnje preteklosti in s tem pokaže, da so bele laži pravzaprav nujen del naše vsakdanje komunikacije.
Razlaga bele laži nas neizogibno privede do vprašanja, s kakšnimi vrstami laži in resnic se torej še srečujemo, zato Pfaller sestavi nek kvadrat dopolnjujočih se nasprotij, vanj pa poleg bele laži vključi še črno laž, belo resnico in črno resnico.

Matej-Pusnik-5477

Foto: Matej Pušnik, vir: spletna stran Fabule

Bele laži so pomembne za ideologijo, ker gre v njih za skrb za videz, čeprav se lahko dogajajo tudi v tišini, zaradi vljudnosti. V tej skrbi za naš videz olikanega človeka gre obenem za spoštovanje do nevidnega Drugega in prav to spoštovanje do nevidnega Drugega je bistveni moment ideološkega obnašanja, kot so na primer vljudnost, eleganca, način oblačenja, vedenja, govora in podobno.
Zakaj je resnica lahko črna? Pfaller pokaže več primerov črne resnice, najbolj ilustrativen pa se mi zdi primer performansa Christopha Schlingensiefa iz leta 2000, ko je na Vienna International Festivalu organiziral neke vrste resničnostni šov s Please love Austria − first Austrian coalition week, kjer je postavil kontejnerje s priseljenci in prosil javnost, naj glasuje, koga bi najprej izgnali iz države. Gre za problem vidnosti postopka, zato takrat v javnosti Schlingensief seveda ni bil najbolj priljubljen. Črna resnica je torej resnica, s katero se težko soočimo ali strinjamo. Gre za nek način prikaza npr. družbe, ki ga je težko sprejeti, četudi je verodostojen.
V kakšnem odnosu pa sta bela laž in črna resnica? Bela laž in črna resnica stojita na isti strani, sta zaveznici. Dober primer je na primer prepoved kajenja. Kajenje je nekoč veljalo za znamenje kultiviranega obnašanja, kot izvajanje javne vloge, danes pa je igranje te vloge pojmovano kot zoprna, obscena privatna strast, ki jo je treba odstraniti. Vedenje, ki skuša ustrezati simbolnemu redu javnega prostora, je torej danes interpretirano kot nevzdržno uživanje drugega. Ta javna skrb kaže na nekakšno zavist ob uživanju Drugega, hkrati pa gre za kazanje avtoritete na manj pomembnih področjih javnega življenja.
Zaključimo pravzaprav lahko s postmodernim imperativom »delaj, kar hočeš«, ki pa je v resnici nekako sovražen do ugodja, kajti če naj ljudje uživajo, potem k temu ne morejo biti prisiljeni in morda se tudi v tem skriva del resnice o tem, zakaj naše življenje pogojuje toliko (belih ali črnih) laži.

Avtor: Veronika Povž

Advertisements