Saudade − med klišejem in večnostjo

Meta Grgurevič: Saudade, samostojna razstava, foto: spletna stran MGML

Meta Grgurevič: Saudade, samostojna razstava, foto: spletna stran MGML

Meta Grgurevič: Saudade
Kulturni center Tobačna 001, 26. 2.–27. 3. 2015
Kuratorka: Alenka Trebušak

Vsak od nas se je že kdaj zdrznil ob misli na to, kako je človek danes, bolj kot kadarkoli prej, odvisen od takšnih ali drugačnih strojev. Ne samo, da nas tehnologija opominja na to, kako nebogljeni smo brez nje, opozarja nas tudi na našo minljivost in na omejenost pomena posameznikovih dosežkov. Sprožijo se razmisleki, ki v človeku ustvarjajo konflikt. Konflikt med hitrostjo sodobnega življenja in izgubljenim spominom, mehanskostjo in čustvom, rutino in enkratnostjo. Ta prepad lahko rešuje umetnost, ki bo intervenirala med obema skrajnostma in oba pola (spet) združila v celoto. Takšna intervencija je tudi inštalacija Mete Grgurevič.

Enostaven in jasno pregleden galerijski prostor v prostorih Tobačnega muzeja tudi z elementi, ki jih je vanj postavila Grgurevičeva, v osnovi ne spremeni svojega izvornega značaja. Osrednje projekcijsko platno, pred katerega so postavljeni gugalnica ter vodne inštalacije, stenskim uram podobni mehanizmi v levem delu in fotografija stola v kotu – inštalacija nam od prvega trenutka dalje ničesar ne skriva. Nasprotno, predmeti so vizualno jasno in dokaj klasično galerijsko razporejeni po prostoru in od nas izrecno niti ne zahtevajo vstopa globlje v samo jedro sobe. Posledično je obiskovalec ob prvem stiku z delom rahlo skeptičen in nezaupljiv, morda celo zmeden.

Samozavest avtorice, na katero kaže tak minimalističen in nevpadljiv koncept, nam že ob vstopu v galerijo sporoča, da nas omembe Mete Grgurevič v povezavi z ljubljanskim grafičnim bienalom in Beneškim bienalom ne smejo presenetiti. V Benetkah šolana umetnica je ob mnogih samostojnih razstavah, pa tudi projektih in sodelovanjih z drugimi avtorji, razvila samosvoj sklop tem, vprašanj in motivov, ki izhajajo iz premisleka o relativnosti časa in prostora ter vloge človeka in mehanskega objekta v cikličnih procesih bivanja. Te premisleke Grgurevičeva prezentira na različne načine, ki pa jim je skupen preplet kibernetičnih objektov in večmedijskost v prostoru.

Zdi se, da je tudi na pričujoči inštalaciji v Tobačni večmedijskost ključ do pristopanja k objektom v prostoru. Gledano posamično ti namreč učinkujejo vsebinsko nepovezano, nekateri med njimi skorajda samozadostno. Šele ritmično pojavljajoča zvočna podlaga začne ustvarjati celoto in ob gibanju po prostoru ustvarja miselne in čustvene povezave. Postopoma inštalacija pridobiva tako na prostorski, kot časovni komponenti – obe se začneta odpirati – s čimer predmeti okoli nas razvijajo simbolične pomene in presegajo okvire svoje prvotne materialnosti. S svetlobo poudarjeni mehanski napravi na steni postaneta simbol neskončne rutine, ponavljajočega se postopka, simbol, ki mu na sredini prostora »nasprotuje« otroška gugalnica kot opomin na minljivost, trenutnost. Podobna nasprotja izraža tudi projekcija na velikem platnu, ki je osrednji fokus inštalacije. Avtorica na njej s prefinjenostjo povzame in poudari čustveno izkušnjo, ki jo želi projekt kot celostna umetnina prenesti na obiskovalca.

Projektu torej vsekakor ne moremo očitati neambicioznosti. Od obiskovalca zahteva precejšnjo mero samoiniciative, za dosego želenega učinka pa Grgurevičeva pričakuje potrpežljivost. Inštalacija, čeprav estetsko izredno jasna, se namreč v resnici odpre šele s prostorsko in časovno poglobljenim vpogledom, ki iz izoliranih kosov ustvari zgodbo. Inštalacija umetniške razsežnosti pridobiva tudi z nekaterimi spretnimi namigi na izhodišča moderne in sodobne umetnosti – tipičen primer je uokvirjena fotografija stola, ki nas neizbežno spomni na Kosuthov konceptualistični stol, hkrati pa je neke vrste refleksija prizora na glavnem platnu.

Če ob prebiranju spremnega besedila k tokratnem projektu dobimo občutek, da bi inštalacija lahko zašla v pretirano plitke melanholične vode, pa se sama izvedba spretno izogiba klišejskim postopkom  obravnave teme. V tokratni postavitvi je prepad med spomini in neizbežnim tokom časa uspešno premoščen, Meta Grgurevič pa se predstavi kot avtorica, ki je zmožna univerzalno temo predstaviti na specifičen in izviren način.

Avtor: Gregor Dražil

Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih in jo objavljamo v okviru sodelovanja z Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in imajo oznako ArtFiksXuzg.

Advertisements