Palimpsestni boj podob za pozornost in prevlado

Boštjan Gorenc, vir MGML

Bojan Gorenec, vir MGML

Bojan Gorenec: Kako slike prihajajo (slikarstvo 1979–2014)
Mestna galerija Ljubljana (29. 1. do 29. 3. 2015)
Kustosa: Mateja Podlesnik in Tomislav Vignjević

Bojan Gorenec je eden najvidnejših slikarjev svoje generacije, še danes plodovit ustvarjalec, pisec o umetnosti in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V sodelovanju s kustosoma Matejo Podlesnik iz Mestne galerije ter Tomislavom Vignjevičem, likovnim teoretikom ter poznavalcem slikarjevega opusa, je na ogled postavil okoli 30 umetniških del. Gre za tri desetletja umetnikovega ustvarjanja, razstavljena dela datirajo od konca sedemdesetih let pa vse do leta 2014.

Razstava nosi pomenljiv naslov – Kako slike prihajajo (slikarstvo 1979–2014). Gre torej za gibanje; za prihajanje, za prihod, za spremembo. Kako slike prihajajo, v kakšen svet vstopajo in ali iz njega postopoma tudi odhajajo? V dobrih treh desetletjih, od osemdesetih let pa vse do danes, so se v družbi, v področju vizualnosti in v likovni umetnosti nasploh zgodile izredne spremembe. Slikarstva danes v poplavi medijskih podob, v kulturi, prenasičeni z (digitalnimi) podobami, ne moremo razumeti tako, kot smo (so) ga včasih. Tehnologija ni preoblikovala samo produkcijskih in tehničnih načinov umetniškega dela, ampak je bistveno vplivala na to, kako gledamo, kako vidimo, kako sploh ustvarjamo in mislimo umetnost danes. Lahko slika s svojo statičnostjo gledalca danes sploh še pritegne, zanima, zdrami? Kakšno je stanje, mesto in – če zastavim vprašanje malo bolj grobo – smisel slikarstva danes? Razstava Bojana Gorenca zastavlja mnoga vprašanja in na svoj način nanje tudi odgovarja.

Spremembe v družbi, v polju umetnosti in samem mediju slikarstva so izrazito vidne tudi v kompleksnem, raznolikem slikarskem opusu Bojana Gorenca. V njem je (sploh skozi galerijsko postavitev izbranih del) dobro viden umetnikov slikarski, skoraj stopenjski razvoj, pa naj gre za drugačno obdelavo slikarskega platna ali za samo vsebino del. Spremembe prihajajo, slike kot njihove priče ostajajo …

Zan (1979) in Oblečena slika (1982) nas nagovorita najprej, ko vstopimo v svetlo prvo nadstropje Mestne galerije. S svojo obliko (kvadratno platno s praznino v sredini, trikotna oblika) ter materialom (akril, aluminij, gaza na platnu, žica) opozarjata na lastno snovnost, na materialnost slike. Gre za sliki – objekta, ki bi ju lahko razumeli v okviru postminimalistične estetike poznih šestdesetih in sedemdesetih let, ki je raziskovala in širila meje slikarskega medija.

Od slik – objektov, ki so v procesu ustvarjanja nastajale na tleh, se na levi in nasprotni steni pomikamo k slikam temnejših tonov. Gledamo jih in one nam pogled vračajo, vsaka iz svoje smeri (Iz smeri, 1982). Krogi na kvadratnih platnih, temno na svetlem, izraziti okvirji, na katere je v Gorenčevem opusu treba biti pozoren. Okvir kot tisto, kar istočasno zameji in zgosti pogled, kot tisto, kar je zunaj in znotraj slike, kot membrana – zato je njegova pozicija vedno dialektična. Sliki Razklanost vračanja pogleda (1987) in Izgubljeni pogled (1987) z gledalcem vzpostavljata dialog in tako kot mnoga ostala dela preizprašujeta sam akt zrenja, opazovanja, gledanja – gledalca in slike same. Je to, kar vidiš, to, kar vidiš –  kot so rekli modernisti. Omenjeni deli in slikarska platna tega obdobja opozarjajo na lastno ikoničnost; slika – ikona.

Plastenje podob je tista lastnost Gorenčevega slikarstva, ki od devetdesetih let naprej postaja vse bolj izrazita. Od preslikovanja in prerisovanja, od nežnejših, pastelnih barv in vtisa freskalnega slikarstva (Na kupolo, 1996 in Pojavna pojavnost, 1999) do izrazitega boja podob za pozornost in prevlado (Amalgam v čarnem risu, 2010). Prekrivanje podob, njihovo sooučinkovanje in zabrisanost je vedno bolj vidna. Slika postaja (ponovno) ne le pomensko pač pa tudi materialno večplastna, saj umetnik skozi proces odtiskovanja (vzorci zaves in alkidna smola) na platnu dosega reliefnost (Sentir la Liberte, 2006–07). Potrebno je opozoriti tudi na oblikovanje slikarskega prostora, na kompozicijo in perspektivo, ki jima Gorenec posveča veliko pozornosti. V njegova dela prav tako od devetdesetih let naprej postopoma vstopa forma mreže, ki začne platno geometrično deliti. Sledimo ji od del Labirint (1993–94) in Premetanke na mreži (1999), preko diptiha Posegi (2012–13) do slike Mreženje (2014). Novejša dela skozi kombinacijo fotografij, različnih (kričečih) barv in podob, geometričnih kvadratkov, forme mreže, odtisnjenih vzorcev in celo besed vedno bolj delujejo kot digitalno, računalniško generirane podobe. Te zaradi svoje večplastnosti (dobesedne in tiste v prenesenem pomenu) gledalca ter njegov pogled zahtevajo zase in to v celoti. Velikanske povečave prvotno znanih podob so skozi slikarski proces na platnu postale nerazpoznavne, kar ustvarja vtis razbitosti, kaotičnosti.

Gledanje in branje Gorenčevih slik je proces, je akt, ki nagovori vedno znova in vedno malo drugače. Njegove slike niso brez glasu, nasprotno – imajo glas in besedo, nekatere prav tam, izpisano na platnu. Besedi »svoboda«, »malodušje« in besedno zvezo »sentir la liberte« (»občutek prostosti«) nam tako tiho sporočajo izbrana dela. Kako bomo izpisane besede v okviru pregledne razstave, v dialogu z ostalimi deli ter v trenutnem družbenem kontekstu razumeli je prepuščeno nam. Poleg tega je potrebno dodati, da so naslovi umetnikovih del vselej zelo povedni, a v svoji pomenski konotaciji nikoli utesnjujoči.

Postavitev razstave se zdi prenasičena. Že res, da gre za specifično formo pregledne razstave, vendar je v predstavitev avtorjevega opusa vključenih preveč del. Gorenčeve slike zahtevajo prostor (in čas) in ta je sploh v ‘hodniških’ prostorih Mestne galerije nekaterim odvzet.

Od »slike – objekta« preko »slike – ikone« do »slike – ekrana«. Gorenčeve slike »prihajajo«, a tudi ostajajo v našem prostoru trdno zasidrane. Govorijo in nagovarjajo, zaradi svoje kompleksnosti in slikarske veščine so lahko blizu raznolikim tipom gledalcev, obiskovalcem različnih starosti. Od vsakega posameznika pa je seveda odvisno, kaj mu bodo v kontekstu digitalnega in virtualnega, ki teži k temu, da bi postalo realno, tudi povedale.

Avtor: Hana Ostan Ožbolt 

Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih in jo objavljamo v okviru sodelovanja z Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in imajo oznako ArtFiksXuzg.

Advertisements