Beta verzija pregleda slovenskega slikarstva z začetka XXI. stoletja

Vir: Facebook UGM

Vir: Facebook UGM

Arjan Pregl: Imena sodobnega slovenskega slikarstva

24. 4.–30. 5. 2015

UGM Studio, Maribor

Imena sodobnega slovenskega slikarstva je avtorska razstava Arjana Pregla, ki v materialnem smislu ponudi natanko to, kar obeležuje z imenom – na platna naslikana imena sodobnih slovenskih slikark in slikarjev. Vsebinsko se razstava v prvi vrsti ukvarja s sliko kot medijem in njenim mestom v sodobni produkciji ter se sprašuje, kdo so tisti, ki jo ustvarjajo. Zanima jo relevantnost nacionalnega okvirja, obenem pa se poigrava s pojmom kanona, začenši z načelom vključitve/izključitve v kuratorskih izborih.

Arjan Pregl je v domačem prostoru že dodobra uveljavljen umetnik, njegova dela so vključena v več javnih zbirk. Magister slikarstva in grafike se poleg omenjenih medijev ukvarja še z ilustracijo in oblikovanjem; tehnike pogosto menjuje. Vseskozi ga zanima, kaj je slika, kaj je slika sodobnosti, zakaj danes sploh slikati. Tovrstno refleksijo teorije umetnosti v delih na različne načine spaja z družbeno-političnimi tematikami, ki jih pogosto humorno ali ironično začini in tako neposredno komunicira z gledalcem. Tudi ta projekt ni izjema.

V vsakem kuratorskem izboru sta tako moment vključitve kot izključitve. Med njima se vzpostavi ločnica, ki loči izključene od vključenih. A kot v spremnem tekstu piše Petja Grafenauer, je od same ločnice in tega, kdo je ostal na kateri strani, veliko bolj zanimiv način njenega vzpostavljanja, vztrajanja in premikanja. In ravno tu je fokus Imen. Opazovati nekatere izmed dinamičnih nejasnosti, iz katerih se konstituira kanon.

Razstava nima kustosa ali bolje, ima jih osemnajst. Pregl je namreč več slovenskim kustosom poslal naslednje vprašanje: »Če bi delali pregledno razstavo sodobnega slovenskega slikarstva, koga bi uvrstili v izbor?« Izmed osemnajstih prejetih odgovorov, ki so skupaj našteli sto enaindvajset umetnic in umetnikov, je z »matematično enačbo« določil dvajset najpogostejših imen, ki so bila vsebovana v vsaj štirih korespondencah. Za njimi se skriva pet slikark in petnajst slikarjev, med njimi tudi umetnik sam, katerim je glede na raznorodnost slogov in tematik skupen le nacionalni okvir. Ta danes ne pomeni več prav veliko, poleg vedno manj enoznačnih stalnic – jezika in kulture – so umetnikom skupni le še slabi pogoji za delo.

Lahko bi rekli, da je z matematično-demokratičnim pristopom k izboru ustvaril beta verzijo pregleda slovenskega slikarstva z začetka 21. stoletja. Vsekakor tistim, ki bodo (če sploh) skozi prizmo historične retrospektive čez kakšnih sto ali dvesto let oblikovali pregled tega obdobja, ne bo služila kot pomembna referenčna točka. Utegne pa biti zanimiva primerjava.

Imena izbranih dvajsetih slikarjev je Pregl predstavil na dvajsetih slikah. Uokvirjene črke so ena ploskev prizem, te skupaj sestavljajo tridimenzionalno dvovrstičnico imena in priimka. Takšne skulpture so odslikane na galerijske postavke, ki v medlo nakazanem prostoru stojijo na parketu. O delih slikarjev ne izvemo ničesar. V dejstvu, da je upodobil samo njihova imena, je nesmiselno iskati umetnikova konservativna nagnjenja po povzdigovanju avtorstva in umetnikove osebnosti. Gre bolj za šalo na račun občinstva, ki je še zmeraj bolj pozorno na pod sliko napisano avtorjevo ime kot na samo delo. Nekatera imena in piedestali mečejo sence, za katere se zdi, da so produkt več svetlobnih virov, tukaj je moč prepoznati aluzijo na več različnih očišč stališč kustosov, ki jih je povprašal za mnenje. Pravokotna platna so različnih velikosti, prav tako se razlikujejo višine podstavkov in na njih (ne)prilegajoče se dvovrstičnice imen. Ali se za tem skriva kakršnakoli vrednostna sodba ali pa je Preglovo ime na najmanjšem platnu, s popolnoma prilegajočim piedestalom zmerne velikosti, le naključna in nepovezana gesta skromnosti, lahko samo ugibamo.

Tudi zaradi postavitve slikam ne uspe zasesti studia UGM. Enajst del, razporejenih v štiri skupine, v pritličju in devet del v kletni dvorani, stoji vsako zase. Imajo dovolj prostora za dihanje, česar pomanjkanje je pogost očitek večjih in prenatrpanih razstav, a ga v resnici ne potrebujejo. Sicer ni mogoče reči, da gre pri delih zgolj za »štancanje« enih in istih motivov, kjer bi bila imena edina spremenljivka: poleg zgoraj omenjenih velikostnih razmerij se spreminjajo tudi barve, vendar njihova ponavljajočnost s takšno postavitvijo zraste do monotonosti. Avtorjev dom, kjer se je ta razstava pred dobim mesecem premierno predstavila, je zaradi večje barvitosti in majhnosti utegnil predstavljati veliko boljše okolje.

Za zastavljena vsebinska vprašanja že na začetku vemo, da so retorična. Predvsem zato, ker jih ne slišimo prvič, ampak so vprašanja, kot so »kaj je slika« in »kaj je sodobna slika« postala že nekakšen slikarski kliše. Upamo, da bodo odgovor našli v prenehanju spraševanja. Tematika slikarjev in slikark v nacionalnem okviru je nekoliko bolj izvirna, a nikakor se ne moremo otresti občutka, da tudi zastarana. Čemu iskati relevantnost pregledov državne sodobne umetnosti, umetnosti, ki naj bi se izmikala reakcionirarnim okvirjem, med katere prav gotovo spada tudi nacionalni? Nasploh Imena sodobnega slovenskega slikarstva glede na velikopoteznost vprašanj ponudijo izjemno malo. Sama dela ne izjavljajo ničesar oprijemljivega. Na ogled nam postavijo s strani izbranih kustusov izbrane umetnike in umetnice oz. njihova imena, ki stoječa na piedestalu čakajo na odobritev množice, ki pa tako ali tako nekaj da samo na ime.

Avtor: Živa Brglez

Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih in jo objavljamo v okviru sodelovanja z Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in imajo oznako ArtFiksXuzg.

Advertisements