Dekonstrukcija skrivnosti

Vir: FB stran Galerije Kapelica

Vir: FB stran Galerije Kapelica

Ralf Baecker: Skrivnost strojev
23. 4.–8. 5. 2015
Galerija Kapelica, Ljubljana

Skrivnost strojev je umetniška refleksija na linearnost, logičnost in samoumevnost digitalnih procesov, ki so sestavni del sodobne družbe. V zgolj nekaj osnovnih, skorajda abstraktnih potezah, želi interpretirati kompleksno civilizacijsko vprašanje, ki ga nakazuje naslov in spremno besedilo k inštalaciji. Ta poskus se izkaže za preveč velikopotezno ambicijo – avtorjev govor je sicer estetsko izčiščen, a na nekaterih ključnih točkah gledalcu (in poslušalcu) ne odpre dovolj problemskih izhodišč, na podlagi katerih bi si ta lahko ustvaril lasten razmislek o temi.

Tokratna inštalacija nemškega umetnika Ralfa Baeckerja sicer ni njegovo prvo soočenje z vprašanjem digitalnega v umetnosti. Kot umetnik namreč izhaja iz informacijskih znanosti, ki jih je doštudiral leta 2001, vse od takrat naprej pa se posveča projektiranju lastnih elektronskih naprav, s katerimi izraža svoje premisleke o stvarni in poetični naravi tehnologije. Značilnost njegovih elektronskih skulptur je, da je njihov fizični koncept gledalcu vedno postavljen na ogled, razkrit je (zapleten) ustroj, ki poganja in usmerja napravo, s tem pa so meje gledalčevega razumevanja tehnike oz. stroja postavljene na preizkušnjo. Zanima ga tudi kulturni kontekst, iz katerega izhaja želja in potreba po stroju – stroj želi videti kot konstrukt družbe in ne zgolj kot mehanski objekt. Iz tega razloga so njegove tehnološke skulpture vedno unikatni organizmi z navidez lastno osebnostjo in načinom funkcioniranja.

Da je potrebno vsako Baeckerjevo skulpturo gledati kot zgodbo zase, je jasno tudi po ogledu obeh del, združenih v pričujoči inštalaciji. Čeprav nas prostorska razporeditev, ki dve skulpturi z lučmi in zvočno podlago veže eno na drugo, prepričuje v to, da moramo razstavo gledati kot enoten organizem, pa se zdi, da tak pristop inštalaciji stori več škode kot koristi. Obiskovalca usmeri v iskanje kvalitet prostora – inštalacije kot celote, razširiti skuša njegov pogled in ustvariti dramatične poudarke, a to počne na škodo obeh naprav, ki sta kot nosilca sporočilnosti in estetike inštalacije v prostoru vizualno preveč zapostavljeni. Šele ko (ali če sploh) obiskovalec po naključnem beganju po prostoru usmeri pozornost na detajle obeh naprav – večje v glavnem in manjše v polkrožnem zaključnem delu razstavišča – se v resnici lahko začne izkušnja inštalacije.

Prva naprava, Pogovor, nas na prvem nivoju pritegne s kompleksnostjo in razvejanostjo svoje razgaljene strukture. Ta se v obliki kablovja hobotničasto razvija po prostoru in tvori estetsko dovršeno prizorišče za osrednje dogajanje, ki se odvija v krožnem delu skulpture. Strunasti mehanizem se tu v neenakomernih intervalih krči in sprošča ter s tem sproža premike v naključni geometrijski formi v središču kroga, ki se stalno premika. Nelogičnost in nelinearnost tega procesa v gledalcu vzbujata občutek o nenadzorovanosti, samovoljnem gibanju naprave. Po drugi strani pa kablovje napravo jasno povezuje z »matično« ploščo, digitalno komponento, ki je postavljena v bližino. Ta povezava nam odpira vprašanje o tem, kateri del – digitalni ali mehanski – je v procesu prevladujoč in s tem problematizira fundamente tehnologije, o katerih se sicer ne sprašujemo.

S podobnim prevprašavanjem odnosa med digitalno/računalniško komponento in materialom, ki se na signale zgolj odziva, se ukvarja tudi druga tehnološka skulptura imenovana Samotestiranje. Računalniška komponenta je povezana z železnimi iglami, pripetimi na nevtralno podlago, kot pokrov skulpture pa se razpirajo žarnice v obliki cevi. Te (podobno kot strune pri prejšnji inštalaciji) zasijejo samo posamično in to v neenakomernih intervalih. Spet je naša pozornost torej usmerjena proti razprtemu digitalnemu jedru, matični plošči, za katero pričakujemo, da pogojuje nelogično dogajanje v žarnicah. Zatemnjenost prostora od nas zahteva bližnji pogled v mehanizem, katerega obstoj je v vsakdanjem življenju za nas samoumeven in nezanimiv.
Obema deloma inštalacije vsekakor lahko priznamo vizualno intrigantnost, ki svoj izraz gradi na kombiniranju nam dobro znanih tehničnih materialov v nove, detajlno izdelane digitalne skulpture. Določena stopnja poetičnosti, ki jo izpostavlja spremno besedilo, je v počasnih, navidez neskončnih procesih delovanja obeh naprav prav tako gotovo prisotna. Žal pa v postavitivi, kot je bila zasnovana tokrat, umetniku iz naprav ne uspe izvabiti potenciala, ki ga imajo in ga izpostavlja tudi spremni tekst. Dialog med napravama in obiskovalcem se v razstavnem prostoru preveč razprši, upravičeno pričakovana misterioznost pa je zbanalizirana na gledalčevo občudovanje svetlobnih efektov in njegovo radovednost ob tehnični kompleksnosti obeh mehanizmov.

Avtor: Gregor Dražil

Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih in jo objavljamo v okviru sodelovanja z Oddelkom za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in imajo oznako ArtFiksXuzg.

Advertisements