Peter van Mensch in Léontine Meijer-van Mensch: New Trends in Museology

New-trends-in-museologyPeter van Mensch in Léontine Meijer-van Mensch: New Trends in Museology, Celje: Muzej novejše zgodovine, 2011

‘Trend’ in ‘muzej’ sta v preteklosti veljala za diametralno nasprotna pojma. Za nekatere obiskovalce so bili muzeji nujno zlo, ki so jih v času svojega šolanja morali obiskati; trende pa smo pogosteje povezovali s prostim časom, zabavo in modo. S spremenjenim načinom delovanja muzejev v zadnjih desetletjih, ko se je v središče postavilo predvsem uporabnika, pa sta se ta dva pojma začela zbliževati. Združita pa se tudi v knjigi dveh muzeoloških strokovnjakov, Petra van Menscha in Léontine Meijer-van Mensch, ki sta knjigo New Trends in Museology napisala kot rezultat razprav Šole za muzeologijo Muzeja novejše zgodovine Celje.
Avtorja se osredotočata na muzejske zbirke, ker še vedno ostajajo tista srž, ki muzeje loči od ostalih institucij, ki se ukvarjajo z dediščino. Poudarjata namreč, da morajo zbirke postati karseda »dinamične«, da bodo ves čas relevantne. Te naj ne bi več veljale za dogmatično celoto, pač pa bi jim morali neprestano dodajati in odvzemati predmete, ki so vedno znova odprti za različne interpretacije. Služijo naj torej kot sredstvo prostovoljnega in ne prisiljenega učenja. Vsak posameznik ob muzejski razstavi namreč sestavi izkušnjo, ki je lastna samo njemu. Iz tega izhaja tudi glavni premislek o muzejski instituciji kot o konstruktu. Avtorja menita, da se morajo muzeji tega ne samo zavedati, ampak občinstvu to tudi jasno povedati. S tem se namreč znebimo razumevanja muzejev kot ustanov z monopolom nad znanjem, ki se tam nahaja, in damo prosto pot tudi interpretacijam različnih laičnih obiskovalcev. Muzej tako postaja vedno bolj vključujoč in sodelujoč, kar pa ni dobro le zanj, saj s tem zraste v kvaliteti, pač pa imajo takšna dejanja pozitivne posledice tudi v skupnosti, katere del je. Skupnost in uporabniki muzejev bodo zato glavno gonilo dejavnosti, v katere se muzej usmerja, hkrati pa naj bodo pozorni tudi na skrb za svoje neposredno okolje. Glavni princip delovanja bo torej vedno etika, katere cilj pa je družbeni aktivizem.
V knjigi so sodobni muzeji predstavljeni kot institucije, ki stremijo k popolnoma drugačni zasnovi; tega ne dokazuje le razvoj t. i. nove muzeologije v sedemdesetih letih, ampak tudi velik preobrat, ki se dogaja ravno tukaj in zdaj. Avtorja imena za to obdobje ne napišeta, pravita pa, da je ključnega pomena tukaj beseda ‘participacija’. Trendi muzeologije, o katerih se po navadi le pogovarjamo, so tu zbrani v kvalitetno celoto. In čeprav se to ne trudi biti, nam ta knjiga lahko služi tudi kot priročnik za širitev področij raziskovanja v muzejih in izboljšavo naše muzejske prakse.

Avtor: Katarina Korenak

Advertisements