Človek + stroj = umetnik Bogoslav Kalaš

BogoKal2

Bogoslav Kalaš: Stroj za slikanje, pregledna razstava
17. 12. 2015−20. 3. 2016
Moderna galerija, Ljubljana
Kustos razstave: dr. Marko Jenko

Bogoslav Kalaš je nekonvencionalen slikar, nekakšen kiborg, sinteza človeka in stroja. S svojim »strojem za slikanje«, kot tudi nosi naslov razstava v Moderni galeriji v Ljubljani, vsekakor precej izstopa v slovenskem slikarskem prostoru.

Kalaš je bil rojen leta 1942 v Ljubljani, kjer je konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja tudi dokončal študij slikarstva. Vse do leta 1971 je zaman iskal svoj lastni umetniški izraz, saj po njegovem mnenju »klasična poteza čopiča, klasičen namaz nista zagotovila ustrezne prezentacije vidnega«.[1] Nato pa je v sodelovanju z ženinim sorodnikom Konstantinom Pavlovičem iznašel aerografski stroj in že naslednje leto izdelal prve aerografije. Gre za ustvarjalni proces, ki se začne z avtorsko analogno fotografijo, nato sledijo barvne študije te fotografije oziroma diapozitiv, ki ga slikar vstavi v stroj. Elektronski čitalec, ki »bere« diapozitiv, je povezan z ročico, na koncu katere je airbrush (zračni čopič). Usklajeno s premikanjem čitalca se giblje tudi ročica z airbrushem. Slikarjeva prisotnost ob stroju je nujna, saj nadzoruje moč brizganja barve skozi šobo zračnega čopiča. Od moči brizganja je odvisna debelina črte. Stroj v bistvu deluje kot nekakšen brizgalni tiskalnik, ki nanaša navpične barvne sledi, vse dokler so vidne vmesne črte. Barve si sledijo v sledečem zaporedju: rumena, rdeča, modra, črna. Airbrush deluje kot podaljšek slikarjeve roke, nekako tako kot čopič v tradicionalnem slikarstvu.

BogoKal5

Iznajdba stroja datira v obdobje konceptualnih praks in abstraktnega ekspresionizma, kjer postaneta pomembni barva in gesta, hkrati pa se že pojavlja povratek k (ekspresivni) figuraliki. Moderno umetnost zaznamuje težavnost umestitve in tudi zaradi tega je Kalaš s svojim nenavadnim strojem in uporabo fotografij sprva dobro sprejet. Tovrstna uporaba fotografije v umetnosti je za tisti čas galerijska novost. Pri Kalašu stroka ne ve točno, ali gre za popart, konceptualizem, neofiguraliko, fotorealizem ali morda grafiko. Slike, ki jih je želel razstaviti leta 1973 na Grafičnem bienalu, so zavrnjene. Očitajo mu nekritičnost, nezadostnost in neaktualnost. To je morda zato, ker se Kalaš ne zanima za vprašanja umestitev in klasifikacij. Ne sodi med fotorealiste, saj drugače uporablja fotografijo. Medtem ko je cilj fotorealizma narediti sliko enako fotografiji, jo Kalaš uporablja kot pripomoček, kot sredstvo za dosego cilja, ki je slika sama. Njegove slike so intimne in osebne, modele osebno pozna. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da sam uredi tudi kompozicijo motiva, preden ga ujame na fotografijo. Nasprotno se nam pri fotorealizmu slike lahko zazdijo hladne, odmaknjene in neresnične ravno zaradi distance do motiva. Stroj ne prenaša povečane fotografije, ampak podobo procesa, ki zaradi počasnega ustvarjanja lahko traja tudi več mesecev. Umetnikov cilj je na platnu ujeti optimalno podobo, ki jo je naredil s fotoaparatom, bolj kot ideja ali koncept ga zanima končni izdelek. Način Kalaševega ustvarjanja v slovenskem prostoru izstopa (s svojim strojem naj bi nekaj časa ustvarjal tudi Lojze Logar, a žal o tem ni veliko znanega), v bivšem jugoslovanskem pa najdemo podobnost v ustvarjanju s strojem hrvaškega umetnika Antona Pericha, ki je približno sedem let po Kalaševem skonstruiral svoj stroj za slikanje. Perich je v Združenih državah Amerike, kamor se je preselil, sodeloval tudi z Andyjem Warholom.

Za razliko od zadnje Kalaševe razstave v berlinski Galeriji Gregor Podnar, kjer so se osredotočili na njegove akte in krajine, je letošnja ljubljanska razstava retrospektivna. Le prva razstavna dvorana je zasnovana kronološko, ostale so zastavljene motivno. V drugi tako spremljamo tihožitja, v tretji in četrti najdemo ženske akte in portrete družinskih članov ter prijateljev, v zadnji, peti dvorani pa so krajine. Izbiro motivov slikar opravičuje s tem, da so mu pač všeč in zato jim ostaja zvest ves čas svojega umetniškega ustvarjanja. V tihožitjih ne bomo našli globljega pomena, kot recimo memento mori ali vanitas, pri krajini pa dobimo občutek, kot da je slikar nekritičen in da mu je pogled na električne daljnovode prav tako zanimiv kot pogled na beneško morje. Zanimivo pa je, da v njegovem celotnem opusu najdemo le en avtoportret. Ta je nastal posebej za to razstavo in krasi naslovnico kataloga. Pri tem ni posnel sam svoje podobe (selfi), temveč je fotografiranje zaupal drugi osebi. Kot že omenjeno, Kalaš vse fotografske posnetke naredi sam, zato gre v tem primeru za izjemo. Na razstavi se vrti krajši video posnetek, ki prikazuje Kalaševo slikanje s strojem.

BogoKal4

Najbolj pohujšljiv element pregledne razstave so ženski akti. Nekateri delujejo precej provokativno (ženske s slik z obiskovalci prav brezsramno vzpostavljajo očesni stik) in dajejo občutek pornografskih slik. Iz območja akademskega akta se zgodi premik proti pornografiji. Meja med aktom in pornografijo postane pri Kalašu izredno tanka in ravno tu se zgodi prelomnica, ko se obiskovalec začne spraševati, kaj v resnici gleda na sliki. Slikar sam sicer razlaga, da želi na sliki ujeti isto občutje, kot ga je začutil že pri fotografiranju. Resnično se zdi, da ne vidi razlike med aktom in tihožitjem in da akte gleda na isti način, kot gleda cvetlična tihožitja ali pa veduto blejskega otoka. Razumemo lahko tudi, da ne vidi omenjene tanke meje med aktom in pornografijo. Obiskovalcem se nekaj lahko zdi erotično ali vulgarno, slikar pa v tem vidi intimno izpoved. Zavedati se je potrebno, da obiskovalec in slikar nikoli nimata istega odnosa do motiva.

Zastavlja se vprašanje, ali je Kalaš res tako preprost in naiven, kot se zdi, ali pa gre morda za zavestno preračunljivost, prebrisanost, provokacijo.

Kalaševe slike bodo na ogled le še do konca tega tedna.

 

Besedilo in fotografije: Kaja Rožman

 

Literatura:

Milan GOLOB in Robert LOZAR, Intervju z Bogoslavom Kalašem, Bogoslav Kalaš. Stroj za slikanje, pregledna razstava (Ljubljana, Moderna galerija, 17. 12. 2015–20. 3. 2016, ur. Marko Jenko), Ljubljana 2016, pp. 242–264.

 

[1] Milan GOLOB in Robert LOZAR, Intervju z Bogoslavom Kalašem, Bogoslav Kalaš. Stroj za slikanje, pregledna razstava (Ljubljana, Moderna galerija, 17. 12. 2015–20. 3. 2016, ur. Marko Jenko), Ljubljana 2016, p. 242.

Advertisements