Knock, knock, who’s there?

Fabula 2016: Barbari pred vrati, 29. 2. 2016, Klub Cankarjevega doma.

Matej Pušnik-9155

Foto: Matej Pušnik (spletna stran Festivala Fabula)

Glavna tema novic, poročil, pogovorov, protestov in literarnih del so zadnje mesece migranti z Bližnjega vzhoda, o katerih se je v eseju Nočni popotniki razpisal tudi Peter Vermeersch, besedilo pa je bilo tudi nekakšna izhodiščna tema okrogle mize Barbari pred vrati, ki je potekala v Klubu Cankarjevega doma.

Gostje okrogle mize so bili Jean-Claude Milner, francoski filozof in esejist ter eden izmed vidnejših predstavnikov strukturalistične Lacanove šole, Srećko Horvat, hrvaški filozof, publicist in aktivist, Alenka Zupančič, filozofinja ljubljanske psihoanalitske šole,  Teofil Pančić, srbski filozof, esejist, publicist in novinar, Peter Vermeersch, pisec izhodiščnega eseja Nočni popotniki, moderiral pa jo je Igor Štiks, hrvaški pisatelj in esejist.

Uvod v pogovor je pričel Igor Štiks, ki je izpostavil, da smo začeli verjeti, da se zgodovina dogaja drugim ljudem, nekje stran od nas. Leta 2015 pa je s prihodom migrantov potrkala na naša vrata, se nam zgodila v Parizu, Bruslju itd. Prišleki, tako imenovani barbari, so prišli med nas, mi pa smo se jih zaradi nerazumevanja ustrašili. Kdo so? Kakšna so njihova življenja in navade? Pa njihovi upi in želje? Kakšno grožnjo naj bi pravzaprav predstavljali? Kot je izpostavil Štiks, je neracionalen strah socialni konstrukt, demokratično delovanje Evrope pa je skorajda iluzija, kar smo lahko opazili že pri grški ekonomski krizi ter znova opažamo pri soočanju z begunskim valom. S prihodom beguncev je prav tako konec še ene iluzije, da se vse nasilje dogaja le na Bližnjem vzhodu. Po njegovem mnenju se s postavljanjem žice kot odziv na prišleke podira predstava o Evropi brez meja.

Štiks se je ukvarjal z vprašanjem multikulturnosti in kako naj bi ta vplivala na evropsko kulturo. Je Evropa res obljubljena dežela, kot si jo mnogi predstavljajo? Predvsem pa – kako lahko to kompleksno situacijo kar najbolje razumemo in jo razrešimo.

Peter Vermeersch je izpostavil, da gre za problem spopadanja z realnostjo. Vedno znova se namreč zatekamo h klišejem in metaforam. »Valovi pribežnikov, begunski tok … pravzaprav gre za poplavo brez dežja.« Kako na bolj realen način opisati, kar se dandanes dogaja. Gre za kompleksen svet zgodb, variacij človeških življenj, ki presegajo generalizacijo in polarizacijo, preko katerih jih poskušamo prikazati in poenotiti v nekem skupnem imenovalcu. Generalizacija nikoli ne poda cele slike, zato se moramo vprašati, zakaj o naših življenjih govorimo kot o nečem intimnem in danem, o življenjih drugih pa razmišljamo na zelo abstraktnem nivoju in jih poskušamo kategorizirati. Je to vprašanje pomanjkanje političnega vodstva, ki bi nam pomagalo situacijo razumeti, namesto da postavlja ograje in s tem rešuje namišljene probleme?

Diskurz je nadaljeval Jean-Claude Milner, ki je postavil tezo, da barbari ne obstajajo, obstajajo le vrata. Kdo čuva ta vrata? Kdo se jih boji? Kdo pozdravlja barbare? Vrata je Milner kot prispodobo izbral, ker imajo vedno dve strani. Na eni strani vrat so ljudje, ki slišijo, a ne poslušajo, na drugi pa tisti, ki govorijo, a nič ne povejo. Na obeh straneh vrat pa so barbari. Govorjenje in poslušanje pa nista dve plati istega kovanca, zapisana sta na isti površini in sta zavezana tej kontinuiteti. Ko se komunikacija preneha, se namreč prekinejo tudi vezi med ljudmi. Prišleke označujemo kot barbare, ker jih ne poslušamo, jih ne poskušamo razumeti. Šele ko bomo zares spregovorili z njimi in jih poskušali razumeti, bomo namreč lahko prešli stereotipno razmišljanje, ki ga imamo o njih.

»Wireless and the wire« je bila izhodiščna točka, ki jo je Alenka Zupančič uporabila za pristop k debati. Če je žica izginila iz naših življenj, da je omogočila napredek družbe, se zdaj spet pojavlja, da drži ljudi nazaj in ograjuje naše misli. Pojavlja se v kompliciranih birokratskih postopkih, pa tudi v zastrašujoči obliki žičnate ograje, ki zamejuje naš fizični prostor in s tem kaže na naš barbarizem. Množični prihodi beguncev nedvomno spreminjajo podobo Evrope, prav tako pa jo spreminjajo naši odzivi na begunsko krizo. Zgodil se je zanimiv preobrat. Med gospodarsko krizo smo s prstom kazali na brezposelne, ki naj bi preko socialne podpore manjšali blaginjo delavnih ljudi, dandanes pa javnomnenjski diskurz govori o tem, kako begunci potiskajo delavne Slovence na prag revščine, kar vodi v politično krizo. Zupančičeva je izpostavila, da se moramo aktivno spopasti s situacijo ter se odvrniti od prepirov o rasizmu in ksenofobiji.

Srećko Horvat se je osredotočil na geopolitični kontekst migrantske krize, ki je pri nas svoje pozornosti deležna zadnjih nekaj mesecev, odkar smo v njo neposredno vpleteni, čeprav se dogaja že skoraj desetletje. Ljudje se na krizo odzivajo zelo solidarno in so pripravljeni pomagati, kar je vsekakor lepa gesta, vendar po njegovem mnenju ni dolgoročna rešitev. Evropa je begunce začela ustavljati že v Turčiji, odločitve in ukrepi, ki jih politiki sprejemajo, pa pogosto potekajo v tajnosti in zato niso demokratične, saj gre predvsem za vprašanje različnih politično-gospodarskih koristi, ki jih prinašajo spopadi na Bližnjem vzhodu.

Teofil Pančić je na debatno temo odgovoril s tem, da je samorefleksija pravzaprav privilegij (relativno) premožnih, izobraženih, predvsem pa svobodnih ljudi Evrope in SZ Amerike, pomankanje le-te pa je odraz odsotnosti priložnosti, da jo lahko razvijemo. Naš odnos do beguncev temelji na tem, da vedno znova poudarjamo njihovo drugačnost, ki pa je v naši liberalni kulturi pravzaprav cenjena. Nase gledamo kot na individualiste. Begunci si v tem kontekstu ne želijo biti drugačni. »Želijo si povsem običajnega življenja, svobode in miru. Želijo biti točno taki kot mi. Po možnosti z nekim virom prihodka, ki jim bo omogočal dostojno življenje, izobrazbo za njihove otroke, volilno pravico in vikend izleti v supermarkete.« Edina točka identifikacije, ki jim je še ostala, je njihova vera, pa še te si ne želijo izpostavljati vsi.

Izčrpno debato je pospremilo nekaj zanimivih vprašanj s strani publike, ki so se nanašala predvsem na vpliv medijev in politične odločitve ter morebitne odgovore na situacijo, v kateri se je znašla Evropa. Sicer precej teoretično usmerjena okrogla miza je postregla z mnogimi razmisleki na temo beguncev na mednarodnem nivoju, definitivno pa je razmislek zelo aplikativen tudi na domače razmere, saj moramo vzroke in posledice vedno spremljati na čim širšem področju, da jih lahko pravilno interpretiramo. Prej ali slej se bomo namreč tudi sami morali soočiti s situacijo, ki bo neizogibno postala del našega vsakdanjika in si zatorej postavimo vprašanje: Kako bi mi hoteli biti razumljeni s strani drugih, če bi se kdaj znašli v podobni situaciji?

Letošnja Fabula se je ukvarjala z aktualno naslovno temo Prišleki in z njo povezanimi zgodbami vseh oblik in angažmaja, od literarnih do tistih, ki jih piše življenje, ter je potekala med 27. februarjem in 7. marcem 2016.

Besedilo: Veronika Povž

 

 

Advertisements