Številne forme, ena ideja

gallery_gorgona2

Foto: Mestna galerija Ljubljana

Ivan Kožarić: V čudovitih razlikah Enotnost!
23. 2.–10. 4. 2016
Mestna galerija Ljubljana
Kustos razstave: Mateja Podlesnik, Radmila Iva Janković

Pregledna razstava hrvaškega kiparja Ivana Kožarića (1921) z več kot 200 razstavljenimi deli povzema bistveno idejo njegovega ustvarjanja. V Ljubljani so bila na ogled že večkrat, a do sedaj njegov opus še nikoli ni bil predstavljen samostojno. Razstava ni urejena kronološko, temveč po tematskih sklopih; za to so se odločili, ker je Kožarićeva specifika prav njegova filozofija o povezanosti vsega, kar obstaja. Isti ideji je ostajal zvesti vseskozi; upodabljal jo je v različnih življenjskih obdobjih, včasih je pri tem menjal tehnike, včasih ne.

V prvem prostoru so dela iz časa po vrnitvi Kožarića iz Pariza v Zagreb leta 1959, ko se je ukvarjal z upodabljanjem praznine. Ob vstopu zaradi ogromno predmetov oko zmedeno bega naokrog. Sicer primerno osvetlitev prostora, ki dopušča artefaktom izpostavljenost, izničuje (pre)številčen nabor del. To so različno oblikovane kockaste gmote, ki upodabljajo notranjosti raznih predmetov – hladilnika, glave, oblike prostora, itd. Namen teh abstrahiranih form je prikaz golega bistva nekega predmeta in medprostor med njimi. Delujejo kot samostojne entitete; vsaka zase je skupek neke v sebi ujete energije in v postavitvi med ostalimi oddaja svojo vibracijo v prostor. Skupina učinkuje uglašeno in živo, že zgolj z obstojem vplivajo drug na drugega. Neposrečena je postavitev lesoreza Oblika prostora, Skulptura F iz leta 1968, saj je ogromen krog prevelik, da bi ga gledalec lahko zares opazil. Nanj naleti že takoj ob vhodu in ga zato sploh ne dojame. Na drugi steni se nahajajo slike z zlato barvo na papirju, katerih upodobljeni motiv, črta, se nadaljuje iz ene slike preko okvirja v drugo sliko. Da okvir oz. medij izražanja za Kožarića ni nikakršna omejitev, je temeljna ideja v njegovem opusu. Bronast kos reke in za njim še njegov portret pričata o duhu sodobnega časa, v katerem si človek iz narave vzame tisto, kar potrebuje, ko to potrebuje. Kipar se nad tem igrivo navdušuje.

Isto idejo upodablja v drugi sobi, tokrat z drugo, vesoljno motiviko. Globusi, zapisana izjava na samostojni risbi »Našel sem trdo točko v vesolju …!« in avtoportret sebe na majhnem globusu posredujejo močno sporočilo – našel je bistvo, srž tega, kar nas poganja in kar je, in to ga je pomirilo. Kot da je ugotovil, kako poteka življenje, kakšen je cikel razvoja vsega in da je vse pravzaprav le – eno. Najbolj zgovoren tu je Pogled iz absolutne svobode iz leta 1980, kjer tuš na papirju z nekaj madeži ponazarja nepomembnosti, ki skušajo iz zunanjosti preko zaznavanja okolice prodreti v avtorjev notranji mir, pa jih zaradi zavedanja tega, kaj je res pomembno, vidi zgolj kot packe. Zopet je prisotna dvojica kiparskega objekta in njegove podobe na papirju, sicer več kot trideset let pozneje. Sfera iz žice in natisnjena Sfera potrjujeta idejo, da je vse lahko nedokončano in vedno znova zopet upodobljeno. Z novo upodobitvijo pa nastane nova, povsem svoja umetnina. Končne umetnine tako pravzaprav sploh ni.

Od štirih skulpturnih projektov, s katerimi je želel popestriti izbrane dele Zagreba, je bilo uresničeno samo Prizemljeno sonce iz leta 1971. V njem se odraža vedro mišljenje o neprekinjenem reproduciranju vsega, zaradi česar si je Kožarić prislužil oznako »vedrega Sizifa«. Soba o mestnem vrvežu kaže z otroško naivnostjo upodobljene mestne in prometne elemente, ki tako kot predmeti v prvi sobi delujejo živo in v komunikaciji med sabo. Uspešna postavitev se tu izkaže, saj igrivost gledalec lahko začuti, ko se pomakne v sredino prostora, ker je na eni strani skulptura cestne zapore in na drugi strani koša za smeti, dobimo občutek, da smo sredi raznobarvnega mestnega središča in zaznavamo dražljaje prijetnega kaosa.

»Umetnost se vedno izmika!«, »O bog, kako si velik!«, »Ni smrti, obstaja samo življenje!« so uokvirjeni napisi, ki takšno idejo potrjujejo. Jasen postane tudi naslov razstave, ki je mimogrede kiparjev citat. Pri avtoportretih si je Kožarić večkrat nadel dolge nosove. Sebe bi lahko kot lažnivca videl zato, ker upodablja stvari v nekem trenutku. A glede na to, da te niso nikoli končne, saj se venomer že naslednji trenutek spreminjajo, nam je pravzaprav podal njihovo »pravo« podobo le za trenutek, že naslednji moment pa je to lažna podoba – stvar se je že naprej razvila.

Zadnja soba pregled domiselno (ne) zaključi s posnetkom performansa »Razbijmo okvire« iz leta 2007, katerega sporočilo je, da bo ustvarjal, dokler bo živ, in da tudi to, čemur smo bili priča, še lahko preide v reciklažni proces. Razen te zadnje sobe bi drugo nadstropje lahko izpustili. Poskusna ponazoritev ateljeja je kot taka neočitna; gledalec ne ve, kje se je znašel in zakaj. Za začetno spoznavanje kiparja zadostujejo že prve sobe, ki zaobjamejo njegovo temeljno idejo. Razstava je v celoti le delno uspela, saj nima nekega ritma; postavitev je kustosinjama zaradi razporeditve galerijskih prostorov očitno povzročila nekaj težav in dalo bi se jo izpeljati bolje, saj je prepad med začetno gnečo in končno prostornostjo precejšen. Postavitev bi morala biti bolj kot galerijskemu prostoru prilagojena umetninam, kajti delitev na sklope deluje prisiljeno, konec koncev takšna delitev ugovarja kiparjevi miselnosti. Bolje bi bilo prikazati manj del in več fokusa usmeriti nanje, saj so idejno zelo močna. Nedopustno je, da za 17-minutni hrvaški video Atelijer Kožarić z angleškimi podnapisi ni priskrbljenega tudi slovenskega prevoda. V splošnem ogled priporočam že zaradi Kožarićevih del samih, ki so zares osupljiva in vredna poznavanja. Katalog pa bo izšel kmalu.

Besedilo: Iris Ilić-Vrbek

Advertisements