Behringer: ‘Bi rad postal nosorog?’ Hans: ‘Zakaj pa ne?’

g1

Foto: Florin Chirea, spletna stran CD

Eugene Ionesco, NOSOROGI.
Režija, scenografija in avtorska zasnova luči: Robert Wilson.
21. 3. 2016, Cankarjev dom.

Enigmatična drama nekje med nadrealizmom, magičnim realizmom in absurdom se je izkazala kot izvrsten katalizator domišljije Roberta Wilsona. S tridesetčlanskim ansamblom je ustvaril gledališko norost, v kateri domišljija skače čez ovire realnosti ter prestavlja meje logike in klasične zaznave sveta.

Narodno gledališče Marina Sorescuja iz Krajove je povabilo k sebi Američana Roberta Wilsona in mu ponudilo režijo Nosorogov Eugèna Ionesca, francoskega pisatelja romunskega rodu.

Ob nastanku drame so v njej videli kritiko totalitarnih režimov, ki ljudi spreminjajo v brezglavo množico, v kateri za drugače mislečega posameznika ni prostora, vendar jo moramo obravnavati kot večplastno mojstrovino.

»Več je mrtvih ljudi kot živih. In njihovo število narašča. Živ človek je dar.«

Beranger je uradnik v majhnem mestu, kjer prijateljuje s kolegom Jeanom in je zagledan v tajnico Daisy. V mestu se nenadoma pojavi nosorog, sčasoma pa ljudje ugotovijo, da se v nosoroge zaradi epidemije spreminjajo njihovi someščani, saj jih je vedno več. Za preobrazbo v nosoroga pa ni kriva le epidemija, ampak tudi lastna volja vsakega, ki se preobrazi. Ljudje se postopoma spreminjajo v nosoroge, realnost se umika nerealnemu, gledališka magija pa premaga še tako turobno vizijo sveta in odpira poglede onstran, v druge razsežnosti. Zgled večine vleče in v nosoroge se spremenijo vsi razen Berangerja, ki se odloči, da se ne bo nikoli predal.

Kar poskuša Ionesco z jezikom, to stori Wilson s podobami. Pri tem mu pomagajo izvrstni romunski igralci vseh generacij, ki se Wilsonovemu svetu odlično prilegajo in se v njem tudi zelo dobro znajdejo. Igralci zajemajo motive iz bogate tradicije evropske gledališke avantgarde in nemega filma od Gordona Craiga in Maxa Reinhardta do Charlieja Chaplina in Kabareta Voltaire, velik vtis pa nedvomno pustita tudi čudovita minimalistična scenografija in mojstrska osvetlitev odra.

Predstava, ki je nastala ob dvajsetletnici Ionescove smrti, je izvrstna učna ura zgodovine gledaliških avantgard 20. stoletja.

Robert Wilson je eden najpomembnejših svetovnih gledaliških in vizualnih umetnikov. V svojem delu uporablja različne umetnostne tehnike ter tako mojstrsko prepleta gib, ples, slikarstvo, svetlobo, oblikovanje, kiparstvo, glasbo in pisavo. V Cankarjev dom se je vrnil že drugič, saj je leta 1999 tam gostoval že z operno-gledališko predstavo Saints and Singing.

Avtor: Veronika Povž

 

Advertisements