TEORETSKA RAZMIŠLJANJA O INTERMEDIJSKI UMETNOSTI

 

Gostji druge letošnje Artkusije sta bili dr. Mojca Puncer, docentka na Oddelku za umetnostno zgodovino na mariborski Filozoski fakulteti in Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti, ravno tako v Mariboru, ter dr. Polona Tratnik, izredna profesorica in dekanja na Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis. Pogovor sta povezovali Hana Čeferin in Eva Smrekar.

Cilj tokratne Artkusije je bil ugotoviti, kaj so teoretska izhodišča sodobnih umetniških praks, kako je povezovanje umetnosti z znanostjo vplivalo na estetski kanon, kako je novo dojemanje človeka vplivalo na spremembo humanistične miselne tradicije in kakšen je odnos novih umetniških praks do gledalca ter institucije. Gostji sta spregovorili tudi o tem, kako te prakse vztrajajo pri modernistični prekinitvi s tradcijo ali od nje odstopajo in kakšna bi morala biti teoretska podlaga, ki bi zajela vse te nove pristope na področju umetnosti.

Ko govorimo o začetkih prepleta znanosti in umetnosti se po mnenju dr. Tratnik velikokrat sklicujemo na renesanso, vendar se moramo zavedati, da v tem času umetnosti še niso pojmovali v današnjem smislu. Tako razumevanje le-te se pojavi šele z modernostjo in razvojem javnih institucij, ki so namenjene umetnosti (razstavišča, muzeji, galerije…). Tudi umetnostna zgodovina in estetika kot filozofija umetnosti sta se pojavili šele v 18. stoletju. Velik dosežek umetnosti je bil, da je postala avtonomna – na področju slikarstva je odsev tega slika, ki jo je mogoče razstaviti ali prodati, saj je s tem postala blago, s katerim lahko trgujemo.

Leonardo da Vinci je izhajal iz antične miselnosti Aristotela in njegovega dojemanja mimesisa. Grški filozof je to razumel ne kot zgolj optično posnemanje, ampak posnemanje zakonitosti. Človeka je cenil, ker ima zmožnost, da se nauči naravnih zakonitosti in jih nato izboljša. To spretnost je pojmoval kot tehne in ravno tako razmišljanje je prevzel da Vinci, ki je začel raziskovat anatomijo človeškega telesa, da bi pridobil vednost, ki bi mu omogočila postati boljši umetnik. V tem smislu je renesansa prispevala k odprtosti povezovanja znanosti in umetnosti. Po drugi strani pa se je s prelomom med modernostjo in postmodernostjo umetnost odprla za vse pristope. To so nekateri avtorji poimenovali »smrt umetnosti«, saj se ta prši v javno sfero – ni več ločena od družbe, ampak je postala del njenih praks. Tudi po mnenju Pierra Bourdieuja ni nekih jasnih razlik med funkcionalnim poljem umetnosti in drugimi področji, vendar to hkrati pomeni, da se le-ta lahko medsebojno povezujejo.

Od postmodernističnega obrata dalje novi mediji vedno bolj preučujejo vse sfere družbe, med njimi tudi umetnost. Družbo je potrebno razumeti kot področje kritike in aktualiziranja. V tem okviru je umetnost izgubila avtonomnost v modernem smislu, saj se je pripela na razvoj znanosti. S tem je prišlo do intermedijskih praks, ki poleg znanstvenih dosežkov vključujejo tudi druge vidike. Veliko kritikov je mnenja, da ima pri tem povezovanju umetnost podrejeno vlogo, saj so običajno umetniki tisti, ki dajo pobudo za sodelovanje z znanstveniki. Kljub temu se je potrebno zavedati, da je umetnost pri ustvarjanju nekoliko bolj svobodna, kar ji omogoča odpiranje določenih vprašanj in ponujanje pogledov na drugačen način. Po drugi strani pa tudi znanstveniki umetnost pogosto razumejo kot sredstvo, s pomočjo katerega lahko javnosti pojasnijo stvari.

Na tem mestu se porodi vprašanje, ali taka umetnost spada v estetski kanon. Struktura le-tega se je zamajala že v 20. stoletju z avantgardami, saj lepo ni bilo več bistvena lastnost umetnosti. Z modernizmom je umetniški objekt lahko osredotočil sam nase – v središču je bila avtonomija z estetskim označevanjem. Nasprotno se je estetska funkcija s postmodernizmom ponovno obrnila navzven in postala strategija, ki skuša z določenimi učinki doseči kritičen pogled. Danes se z vprašanjem estetskega srečujemo bolj v smislu družbene usode čutnega. Fetišizem in mistifikacija sta splošna okvira, kako mislimo in čutimo, znanost pa se sooča ravno s tem, kaj določa naš estetski okus.

V Sloveniji imamo zelo močno tradicijo kritične teorije družbe tako na področju filozofije kot umetnosti. V 80-ih letih prejšnjega stoletja se je pri nas zgodila močna umetniška revolucija, ki je pripeljala do stališča, da je namen umetnosti, da nas budi, kar je tudi izhodišče mnogih sodobnih umetnikov. Tradicije so namreč pomembne za mlade ustvarjalce, ki še iščejo svoj umetniški izraz. Hkrati je slovenski prostor bolj odprt za nove pristope, kar pa ne velja za celotno Evropo, kaj šele svet. Finska umetnica Ulla Karttunen je na primer s svojim umetniškim projektom leta 2011 želela problematizirati spletno pornografijo, vendar je ironično naletela na obtožbe, da širi seksualni material, kar je pripeljalo tudi do tožbe na sodišču.

Vsekakor je odprtost za povezovanje disciplin zaželjena, vendar je dobro, da le-te pri takih projektih ohranijo določeno stopnjo avtonomije, da je jasno, katere metode se uporabljajo in na kaj se navezujemo. S tem se je razvilo tudi novo pojmovanje človeka, ki je po mnenju dr. Puncer že sam postal nekakšen kiborg zaradi odvisnosti od tehnologije v vsakdanjem življenju. Če se znanost ukvarja s funkcijo vlog, pa se umetnost ukvarja z vlogo subjekta, pri čemer si pomaga z novimi tehnologijami, kar je pripeljalo do novih načinov subjektivizacije.

Te nove umetniške prakse sicer imajo tudi svoj teoretski aparat, ampak ta ni integriran v uradne sisteme izobraževanja, poleg tega pa ni niti diskurza, ki bi spremljal nove pojave v umetnosti. Na splošno je premalo medijev namenjenih le-tej, poleg tega pa se s sodobnimi pristopi ukvarja malo starejših strokovnjakov, razlog za kar lahko vidimo tudi v tem, da želijo najprej opazovati razvoj novih umetniških pojavov, preden se do njih kritično opredelijo.

 

Avtorica: Tina Berk