Humor je ključni skupni imenovalec
Intervju z Društvom za domače raziskave
Ste že napisali svoje geslo v spletni slovar Razvezani jezik, poslali fotografijo pajka s hiše vaše babice na blog S’pajkanje ali si kupili kakšno minuto časa za rezervo? Za vsemi temi in mnogimi drugimi projekti že deset let stoji Društvo za domače raziskave (DDR).
Maslo na glavi, foto: Urška Boljkovac, arhiv DDR
DDR so leta 2004 ustanovili kipar Damijan Kracina, Alenka Pirman, slikarka, ki o svoji akademski izobrazbi ne želi niti slišati, umetnica, piska in še mnogo več, ter umetnostni zgodovinar in kustos Jani Pirnat, ki trenutno biva in deluje na Japonskem.1 Društvo beleži, zbira, raziskuje in predstavlja domače pojave. Deluje na kulturnem, umetniškem, raziskovalnem in izobraževalnem področju. Člani društva se ne obremenjujejo z zamejitvijo domačega: domače je vse, kar nam je blizu.
»V intervjuju nismo nič govorili o humorju. Mislim, da je to eden ključnih skupnih imenovalcev tega, kar počnemo, in tudi tega, kako mi svoje delo doživljamo,« doda Alenka Pirman medtem, ko se z njo in Damijanom Kracino pogovarjamo o društvu.
Od kod društvu ime?
AP: Ko smo iskali ime za svoje novo društvo, smo spoznali, da besedna zveza »domače raziskave« dobro zajema tisto, kar nas zanima. Vedeli pa smo tudi, da bo to poimenovanje motilo vse tiste, ki se spominjajo Inštituta za domače raziskave. Ime Društvo za domače raziskave je bilo mišljeno popolnoma ironično, ker se pridevnik domače lahko razume na zelo različne načine in mi pri tem puščamo odprto pot.
DK: Nič domačega nam ni tuje.
Bi lahko rekli, da se DDR zgleduje po kakšnih vzornikih?
DK: Po instituciji Museum of Jurassic Technology v Los Angelesu. Gre za muzej, ki razstavlja vse od živalstva do obskurnih tem. Ta muzej mi je dal navdih za ustanovitev DDR.
AP: Tudi po Muzeju premoderne umetnosti iz Litije, skupaj z njimi je nastal video Drva grejejo 9 x.
Kako je prišlo do nastanka društva?
DK: Poznali smo se že od prej. Združili smo se, ko sem se vrnil iz rezidence v Novi Mehiki. Razlogi za nastanek društva so čisto pragmatične narave – lahko se na primer prijavljamo na razpise. Na začetku smo si postavili zanimive oporne točke. Najljubša mi je: »Društvo nam ne sme biti v breme«. Takoj potem smo začeli s projekti, postavili smo tudi Kabinet na dvorišču Galerije Škuc.
Tudi fizično?
DK: Ja, tudi izdelali smo ga sami. Smo kombinacija treh ljudi: jaz sem kipar, Jani je umetnostni zgodovinar, ampak je zelo priročen, Alenka pa skrbi za teoretični prag, ki pokriva veliko polje.
AP: Rada bi še dodala, da je bil pri začetkih društva pomemben tudi človeški faktor in to, da smo si med seboj dovolj različni. Radosti nas, kaj vse lahko ušpičimo. Ideja kabineta je obstajala že od samega začetka, prav tako smo imeli v mislih že izbrano lokacijo na dvorišču Galerije Škuc. Praktična vizija je bila tista, ki nas je gnala. Kabinet je bil eksperimentalni prostor, ki nam je omogočal delovanje.
DK: Vsi trije smo bili navdušeni nad kabineti kot zgodovinskimi prostori, ki so bili na samem začetku razvoja galerij in muzejev. Vanje postaviš vse tisto, kar se ti zdi pomembno. Kabinet, ki že leta ne stoji več na dvorišču Galerije Škuc, še hranimo. Imeli smo idejo, da ga postavimo na Mangartu, kar pa je logistično precej težko. Želeli smo postaviti naš prostor, ki bi bil samostoječ in vodoodporen …
AP: … začasen in premičen. Človek, ki za pet minut, za zelo kratek, neambiciozen čas, stopi v Kabinet, si ni čisto na jasnem, ali je to umetniško delo, čudaška izjava, ljubiteljsko prizadevanje ali kaj drugega. Oseba, ki stopi v Kabinet, se mora s tem sama spoprijeti in se do njega opredeliti. Podobno je s slovarjem Razvezani jezik, prišlo je do debat, ali je to slovar ali ne.
Kaj je privedlo do nastanka spletnega slovarja Razvezani jezik?
AP: Kontekst društva in sodelovanja je omogočil projekt Razvezani jezik, ampak šele na podlagi moje avtorske izkušnje s slovarjem nemških izposojenk v slovenskem jeziku Arcticae horulae. Ta slovar je bil zame prevzgojni projekt, zbudil je veliko zanimanja v javnosti, bil je razprodan. Noben moj umetniški projekt ni bil tako dobro sprejet pri najširši publiki. Po tem procesu sem dojela, da je s parainštitucijami – kot je to bil Inštitut za domače raziskave, v okviru katerega so izšle Arcticae horulae – možno delati karkoli, sploh v Sloveniji, kjer umetnik relativno hitro pride do medijske pozornosti. Slovar je provociral tudi znanost.
Pri Razvezanem jeziku sem želela odpraviti napake prvega projekta. To je bilo možno na ta način, da smo projekt izvzeli iz sveta umetnosti, odvzeli smo avtorstvo in dali ljudem možnost, da pišejo slovar. Sam slovar je narejen na principu wikija, jaz pa zanj le skrbim. Svojo vlogo pri nastanku slovarja bi lahko primerjala z vlogo hišnika.
Drug vaš odmeven projekt je bila razstava Dobesedno brez besed v Mestni galeriji Ljubljana leta 2010, ki ste jo zasnovali skupaj z Alenko Gregorič, nastala pa je v sodelovanju s številnimi muzeji in društvi. Izvedli ste nekatera umetniška dela, ki pa se sedaj pojavljajo tudi samostojno.
AP: Osem del za razstavo samo naredili sami. Rekla bi, da ni vseh osem del enako prepričljivih kot samostojna umetniška dela. Nekatera dela izven konteksta razstave verjetno ne bodo nikoli več na ogled. Nekatera pa živijo samostojno življenje in se obnašajo kot samostojna umetniška dela, recimo Maslo na glavi.
Čas je denar je bil, na primer, eden od naših izdelkov za razstavo Dobesedno brez besed. Kot društvo smo odreagirali na frazo »čas je denar«, izdelali smo predmet, ki se obnaša kot umetniško delo. Izpeljava na spletu zadevo postavi v popolnoma drugo luč. Ne gre več za kiparsko domislico, ampak za zelo brutalen poziv: vzeli smo si pravico, da postanemo trgovci s časom. Ena minuta je en evro. Zdi se mi, da s tem projektom prinašamo drugačen pristop do problema pomanjkanja sredstev.
Prodajate čas. Ga imate vi dovolj?
DK: Vsake toliko časa si kupimo kakšno minuto.
Logotip DDR, arhiv DDR
Bi lahko rekli, da obstaja pretok idej od projektov društva k delovanju vsakega posameznika?
DK: Ja, za tak primer je šlo recimo pri projektu Specimen/Primerek. Mene zanimajo čudna bitja, Jani pa je hotel narediti raziskavo, ki bi izhajala iz umetnostne zgodovine in prirodoslovnega polja ter bi se ukvarjala z različnimi bitji. Kasneje sva naredila razstavo Specimen/Primerek.
AP: Na tem mestu bi rada omenila, da DDR omogoča predpripravo, raziskave izven polja same umetnosti, odprtost. Lahko rečem, da smo do sedaj že zelo veliko stvari naredili na ležeren, neobremenjen način, kar vsekakor ne pomeni, da ni bilo veliko dela. Društvo je kot peskovnik, kjer samih sebe ne jemljemo tako resno kot pri samostojnih karierah.
DK: Meni je všeč to, da lahko dela društva gledam z neko zdravo distanco. Želim si, da bi lahko tudi svoja dela gledal tako, kot da jih nisem jaz naredil.
Kako bi opredelili možnosti delovanja DDR znotraj in zunaj sveta umetnosti?
AP: Različni pristopi in metode, ki jih razviješ znotraj sodobne umetnosti, lahko govorijo o drugem svetu kot mediji in znanost.
DK: Kot umetnik imaš dostop do različnih stvari. Lahko govoriš, kot drugače ne bi mogel, in to lahko umetniki izkoristimo. Ljudje nočejo biti izkoriščani. Izogibamo se temu, da bi našli nekaj zanimivega, recimo zanimive osebne zgodbe, in jih direktno postavili v galerijo. Naši projekti niso sodobna umetnost. Vzemimo za primer projekt Trda dejstva/Hard Facts.
AP: Trda dejstva je bil mednaroden projekt, ki se je ukvarjal s statusom predmetov, ki jih imajo ljudje doma, pa jih ne morejo vreči stran, ker jih nanje vežejo spomini. Na Reki smo v sodelovanju z Muzejem moderne in sodobne umetnosti v Malem salonu omogočili situacijo nekajurne razstave, na kateri so se ljudje počutili dovolj neogroženi, da so prišli in tri ure klepetali ter si razlagali o predmetih, ki so jih prinesli. Gre za ogromno lepih situacij. Mi smo bili kot posredniki pri tem popolnoma odveč. Ti kot umetnik imaš zaradi svoje pozicije dostop do prostora in do medijev, v sam proces pa se ne smeš vmešavati. Ljudi nismo želeli izkoriščati, želeli smo vzpostaviti situacijo, v kateri se pojavljajo vprašanja v zvezi s statusom predmetov. Sodobni umetniki bi to situacijo posneli.
DK: Mi nismo naredili niti enega posnetka. To je dejstvo.
AP: Naši projekti se ne odvrtijo po predpisanih kanalih in se pri tem tudi ne končajo. Vsak naš projekt je poskus iskanja poti do različnih javnosti.
Za konec me zanima, ali je naključje, da ste desetletnico društva 24. avgusta letos praznovali prav na Mangartu, kamor ste sprva želeli postaviti Kabinet? Kaj je privedlo do nastanka mrtvaškega plesa živali?
Jani Pirnat (po elektronski pošti iz Japonske): Že od leta 2005, ko smo v Informacijskem centru Fundacije Poti miru v Posočju postavili multimedijsko razstavo o položaju živali v vojni med leti 1914 in 1918, smo se spogledovali z Mangartom. Na Mangart nas je letos povabil Erik Cuder, oskrbnik koče na Mangartskem sedlu, in sicer z namenom, da bi organizirali kulturno-umetniški dogodek ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne. Zgrabili smo priložnost in praznovali še 10-letnico društva.
Mangart je na tromeji, kjer obiskovalci vseh treh dežel še vedno čutijo težo zgodovinskih dogodkov, ki so se odvijali v teh krajih. Razmišljanje o univerzalnosti smrti nas je privedlo do mrtvaškega plesa, priljubljene teme poznega srednjega veka, časa, ko so se v Evropi dogajale drastične družbene spremembe, podobno kot med prvo svetovno vojno in po njej.
Med raziskavo o položaju živali na fronti smo prišli do spoznanja, da je bila usoda vseh živali enaka. Živali za vojaško podporo so bile odstranjene zaradi vzdrževanja in ekonomskega bremena po koncu vojne, ostale pa so poginile zaradi lakote in opustošenja življenjskega prostora. DDR in Katarina Toman Kracina smo priredili ikonografijo in različne živali postavili v povorko rajajočih okostnjakov, ki jih vodijo skozi krajino Posočja v brezno. Na sedemmetrskem vojaškem platnu smo poustvarili živalski mrtvaški ples in ga razstavili v naravi pod Mangartom. Predstavitev smo pospremili s koncertom Primoža Oberžana. Upam, da se je tistim, ki so se potrudili povzpeti na Mangartsko sedlo do naše celostne umetnine, dogodek vtisnil v spomin. Obenem se zahvaljujem vsem za desetletno podporo Društvu za domače raziskave.
Društvu čestitam ob deseti obletnici delovanja, članom pa se zahvaljujem za intervju.
Avtor: Nataša Kejžar
1 V zanimivo branje priporočam blog Janija Pirnata Daleč Doma: https://dalecdoma.wordpress.com/.