Resnice in laži (Fabula 2015)

Matej-Pusnik-5971

Foto: Matej Pušnik, vir: spletna stran Fabule

Fabula 2015
[F FOR FAKE] RESNICE IN LAŽI – 1975
Režiser: Orson Welles
Trajanje: 85 min

Na prvi marčevski nedeljski večer je bil v sklopu festivala Fabula − literature sveta predvajan film Resnice in laži (F for Fake, 1975) ameriškega režiserja in igralca Orsona Wellsa. Nasproti mirnemu vzdušju v mestu zunaj Cankarjevega doma je znotraj Kosovelove dvorane potekala prava dogodivščina; maloštevilni obiskovalci so se smehljali šalam in številnim presenečenjem in oksimoronom, ki so zaščitni znak režiserja.

F for Fake oziroma slovenska različica Resnice in laži je zadnji celovit film, ki ga je režiral Orson Wells. Lahko rečemo, da je to njegova zadnja ”beseda” v filmskem miljeju ter prikaz mojstrovine, ki zaokrožuje njegov celovit opus ter življenjsko delo. Film je izdan leta 1975. Protagonisti so sam Orson Welles, Elmyr de Hory – ponarejevalec umetnin, Wellsova lepotna družica in igralka Oja Kodar ter pisatelj življenjepisa Elmyra de Horya – Clifford Irving.

Film Resnice in laži je sneman kot resnični dokumentarec v 70. letih 20. stoletja, ki prikazuje zgodbo o slikarju Elmyru de Horyu, najbolj poznanem izdelovalcu ponarejenih umetnin 20. stoletja. V svojem slikanju je kopiral dela najboljših slikarjev 20. stoletja. Med drugimi se v filmu omenjajo njegove kopije Vincenta Van Gogha, Henrija Matissa, Pabla Picassa, Amadea Modiglianija in mnogih drugih. Ker se je Elmyr komaj preživljal s svojim slikanjem, se je odločil, da bo (namesto prodaje svojih originalnih slik, ki niso bile znane in dobro sprejete na trgu umetnin, saj so večinoma dosegale cene 5−10 dolarjev ali jih je prodajal v zameno za hrano) slikal po vzoru zelo vrednih originalov, ki so na umetniškem trgu zelo cenjeni, zaradi tega pa tudi dosegajo enormne vsote denarja. Ampak njegova nesreča je v tem, da s tem obogatijo prodajalci umetnin, on pa dobi samo vilo na Ibizi, ki ni niti v njegovem lastništvu. V filmu so omenjeni številni trgovci z umetninami, muzeji in galerije, ki jih je Elmyr preslepil in jim prodal svoja ponarejena dela. Ker so njegovi ponaredki neločljivi od originalov, je preslepil mnogo strokovnjakov, iz katerih se norčuje. S tem nam Welles govori o absurdnosti ponaredkov in paradoksalnosti glede cen posameznih umetniških del, pri katerih ni tako pomembna kvaliteta, ampak samo ime umetnika oz. avtorstvo in avtentičnost.

Čeprav s svojimi dejanji krši zakon, se Elmyr ne počuti kot kriminalec, saj ne vidi nič slabega v tem in je tudi sam prepričan, da so njegova ponarejena dela enako dobra kot od Matissa ali Picassa, velikokrat pa celo boljša. Elmyra je zaradi njegovih ironičnih in absurdnih izjav nemogoče videti kot kriminalca, pač pa kot še enega unikatnega in naivnega umetnika, ki se ga hitro vzljubi. Verjame v to, da je vseeno, ali nekdo dobi avtentično ali kopijo, saj so enako dobro narejene. Njegove besede to tudi potrjujejo: ”I don’t feel bad for Modigliani, I feel good for myself.” Čeprav deluje humorno, ima dejansko tako mišljenje. Režiser se poigrava z občinstvom in s tem ruši meje med filmom in gledalci. Z magičnimi triki opozarja na globok razmislek, o tem, kaj je ponarejeno (Fake) in kaj originalno. V uvodu na primer Welles na dlani roke drži kovanec, potem zapre dlan in ko ponovno odpre dlan, vidimo, da ima na dlani ključ. V prvi uri filma nam Welles govori resnico, v zadnjih 20 minutah pa laž, kar pove na koncu filma. S prepletenimi dogodki, smešnimi izjavami in triki ter z menjavo resnice in laži se je Welles uspel dotakniti vsakega gledalca in nihče ni ostal ravnodušen. Črno-beli film, je s premišljenim izdelovanjem posameznih scen povedal eno najbolj poznanih umetniških zgodb 2. polovice 20. stoletja na drugačen način in je prava osvežitev dandanes, saj spodbuja razmišljanje. Čeprav je dokaj nepovezan in netipičen, je prav to tisto, kar prispeva k slavi režiserja in filma, ki velja za umetniško klasiko iz 70. letih.

V filmu se postavljajo pod vprašaj večne umetniške dileme. Meje med realnostjo in nerealnostjo, med avtentičnostjo in neavtentičnostjo. Če je Elmyr sposoben narediti popolno kopijo slavne slike in preslepiti svetovne strokovnjake v muzejih in galerijah, je on torej enako dober slikar kot mojstri, ki jih kopira? Odgovor prepuščam vam.

Avtor: Ines Žganec