Velika ljubezen in velika umetnost: Oskar Kokoschka in Alma Mahler
Oskar Kokoschka, Nevihta, 1914, olje na platnu, 181 x 220 cm, Kunstmuseum Basel.
Prestolnico Avstro-Ogrske so na začetku 20. stoletja najbolj zaznamovala dognanja Sigismunda Freuda, secesijsko slikarstvo Gustava Klimta, arhitektura Otta Wagnerja in Josepha Marie Olbricha ter glasba Gustava Mahlerja in Arnolda Schönberga.[1] V tem vzdušju sta se kot slikarja začela oblikovati tudi najpomembnejša dunajska ekspresionista Egon Schiele in Oskar Kokoschka (1886-1980), zaradi najrazličnejših okoliščin pa je bil to tudi čas, ko se je močno začel spreminjati pogled družbe na ženske. To tematiko trenutno na Dunaju obravnava razstava Ženske Klimta, Schieleja in Kokosche. V opusu slednjega zavzema posebno mesto dunajska lepotica Alma Mahler, vdova slavnega skladatelja in direktorja dunajske opere Gustava Mahlerja, s katero je imel Kokoschka tri leta strastno razmerje.[2]
Kokoschka je med svojimi sodobniki veljal za upornika, ki je veliko pozornosti v takratni družbi zbujal zaradi pobrite glave in svoje umetnosti, ki je bila daleč od takrat tako priljubljene Klimtove dekorativnosti.[3] Mladega slikarja je nek kritik leta 1908 označil z besedo ”bürgerschreck” (strah meščanov), nadvojvoda Franz Ferdinand pa naj bi zanj celo rekel, da bi mu rad polomil vse kosti v telesu.[4] Kljub takšnemu slovesu ga je Klimt, takrat največja dunajska avtoriteta na področju umetnosti, videl kot najbolj talentiranega slikarja mlade generacije.[5] Kokoschka je bil svojim sodobnikom manj naklonjen: Klimta naj bi ob neki priložnosti označil za ”kitschmalerja” (slikarja kiča), še bolj strog pa je bil do Schieleja, ki ga je videl kot precenjenega umetnika, posnemovalca njiju s Klimtom in celo za pornografa.[6]
Fotografija Oskarja Kokoschke iz leta 1909.
Začetek velike ljubezni, krizno obdobje in nastanek slike Nevihta
Kokoschka je Almo Mahler spoznal leta 1912 (torej eno leto po smrti njenega moža) v rezidenci Carla Molla, njenega očima, ki je pogosto prirejal večerje, na katerih se je zbirala dunajska kulturna in umetniška elita tistega časa.[7] Alma Mahler je na Dunaju slovela kot izobražena lepotica,[8] ki je prijateljevala s praktično vsemi umetniki, ki so v prvi polovici dvajsetega stoletja v avstrijski prestolnici kaj pomenili. V času, ko se je par spoznal, je imel Kokoschka šestindvajset let, Mahlerjeva pa triintrideset in razlike med njima so bile velike: Kokoschka je bil v svoji mladosti nezrel in zaletav, medtem ko je bila Mahlerjeva zrela ženska, navajena luksuza in občudujočih pogledov pomembnih moških. [9]
Leta 1913 sta zaljubljenca odpotovala v Italijo, kjer sta obiskala Neapelj in Dolomite.[10] Po vrnitvi s potovanj je Kokoschko prevzela melanholija, ki je napovedovala bližajoči se konec razmerja, hkrati pa je začel postajati vse bolj obsesivno ljubosumen in posesiven, zaradi česar se je Alma v razmerju počutila čedalje bolj ujeto.[11] Čustveni izbruhi, ki so utrujali oba, so se stopnjevali, udarec, ki je slikarja najbolj prizadel, pa je bila Almina odločitev, da bo splavila njunega otroka, česar ji Kokoschka ni nikdar odpustil.[12] Slikar se je novice o prihajajočem otroku namreč izredno razveselil, saj je verjel, da bo nosečnost Almo prepričala, da se poroči z njim.[13] V tem nesrečnem času je Kokoschka napisal pesem Allos Makar (anagram iz imen Oskar in Alma), kar v grščini pomeni ”srečo prinaša nekaj drugega”,[14] spreminjanje njunega strastnega ljubezenskega odnosa v zagrenjeno in utesnjujoče razmerje pa je kasneje prikazal tudi v svoji drami Orfej in Evridika (1918).[15]
V tem težavnem obdobju je nastala tudi slika Nevihta (Die Windsbraut),[16] ki velja za najbolj znano skupno upodobitev Kokoschke in Mahlerjeve, hkrati pa za eno izmed najpomembnejših slik v celotnem slikarjevem opusu. Na njej je njuno vihravo ljubezensko razmerje na simboličen način upodobljeno v motivu nevihte, v kateri se znajde par. Slika učinkuje kot alegorija njunega razmerja[17] in človeške usode, saj buden izraz moškega na sliki izdaja nemoč ob nepremagljivi sili, ki ju skupaj z njegovo ljubljeno odnaša skozi nebo v neznano.[18] Nekateri viri navajajo, da naj bi slikar sebe in Almo Mahler na sliki prvotno portretno upodobil kot Tristana in Izoldo.[19] Kokoschka je sliko dokončeval v svojem studiu, v katerem je stene prebarval v črno, da so barve z njegovih platen bolj izstopale. V njem ga je pogosto obiskovala Alma, nekega večera pa ga je obiskal tudi pesnik Georg Trakl. Slika ga je tako navdihnila, da je kar pred platnom napisal skrivnostno pesem ”Die Nacht” (Noč).[20] Zaradi pesnikovih verzov ”… Über schwärzliche Klippen / Stürzt todestrunken / Die erglühende Windsbraut …”[21] je slika dobila naslov Die Windsbraut.[22]
Fotografija Alme Mahler iz leta 1909.
Nevihta je bila zaradi pomembnosti, ki jo ima za slikarjev opus, povsem pričakovano večkrat interpretirana. Nekateri v njej vidijo alegorično upodobitev človekove nemoči ob sili usode, ki nas vleče v neznano,[23] drugi pa so si portreta upodobljencev razlagali v okviru zgodbe o Tristanu in Izoldi.[24] Spet tretji so upodobitev motiva nevihte na morju pripisovali resničnemu dogodku, saj naj bi Kokoschko in Mahlerjevo med potovanjem po Italiji v Neaplju ujela nevihta, ki jo je slikar tudi upodobil na sliki Nevihta v Neaplju.[25] Seveda pa največ interpretacij upodobitev dramatične nevihte obravnava kot izraz nemirnega kriznega obdobja, v katerega je zašlo razmerje Kokoschke in Mahlerjeve po vrnitvi iz Italije in ki je že napovedovalo konec njune ljubezni.
Konec razmerja in lutka v podobi Alme Mahler
Razmerje Alme Mahler in Oskarja Kokoschke se je končalo leta 1914, torej leta, ko se je slikar kot prostovoljec javil v vojsko, preden bi ga zaradi začetka prve svetovne vojne tja vpoklicali.[26] Ker je vsak, ki se je želel pridružiti konjenici, potreboval svojega konja, je pesnik sliko Nevihta, ki mu je verjetno pomenila veliko več, kot si je upal priznati,[27] prodal farmacevtu iz Hamburga, da je imel dovolj denarja za nakup konja.
Lutka po podobi Alme Mahler v naravni velikosti, izdelana leta 1919.
[28] S tem je želel tudi na simboličen način opraviti s čustveno nestabilno preteklostjo in se znebiti še zadnjih občutkov, povezanih z Almo Mahler.[29] Na fronti je bil Kokoschka hudo poškodovan (ustreljen je bil v glavo in pljuča),[30] njegovo življenje pa je viselo na nitki. Po okrevanju se je leta 1917 preselil v Dresden, kjer se je njegov obup zaradi težav v vseh njegovih razmerjih stopnjeval, zaradi česar je po podrobnih navodilih dal izdelati lutko v podobi Alme Mahler v naravni velikosti.[31] Ko je bila lutka leta 1919 izdelana, Kokoschka z rezultatom ni bil zadovoljen, vendar mu je vseeno služila kot model za nekatere slike, s seboj pa jo je nosil celo v restavracije in opero.[32] Nekega večera je priredil veliko zabavo s prijatelji, na kateri so pod vplivom alkohola lutko slovesno uničili. Kokoschka je tako simbolično za vedno opravil s svojo preteklostjo, saj je bila lutka (po njegovih besedah) ”slika izrabljene ljubezni, ki je noben Pigmalion ne bi mogel oživeti”.[33] Alma Mahler pa se je po razmerju s Kokoschko poročila še dvakrat: že leta 1915 z arhitektom Walterjem Gropiusom, s katerim je imela tudi dva otroka, leta 1929 pa s pisateljem Franzom Werfelom.[34]
Avtor: Ajda Šubelj
Seznam uporabljene literature
David S. ANDREW, Review: Oskar Kokoschka: A Life by Frank Whitford, Studies in Art Education, XXVIII/4, 1987, pp. 251-254.
Claude CERNUSCHI, Defining Self in Kokoschka’s Self-Portraits, The German Quarterly, LXXXIV/2, 2011, pp. 198-219.
Diane FOLLET, Redeeming Alma: The Songs of Alma Mahler, College Music Symposium, XLIV, 2004, pp. 28-42.
Edith HOFFMANN, Kokoschka: Life and Work, London 1947.
Oskar KOKOSCHKA, My Life, London 1974.
Leo A. LENSING, Review: Art, Politics and Art History: Kokoschka Lost and Found in Three New Studies, Austrian Studies, XII, 2004, pp. 256-265.
Georg TRAKL, Georg Trakl (ed. Kajetan Kovič), Ljubljana 2000.
Peter VERGO, Art in Vienna 1898-1918: Klimt, Kokoschka, Schiele and their contemporaries, Oxford 1975.
Alfred WERNER, Kokoschka: Modern Old Master, The Kenyon Review, XXVIII/1, 1966, pp. 38-53.
Hans Maria WINGLER, Oskar Kokoschka – The Work of the Painter, London 1958.
[1] David S. ANDREW, Review: Oskar Kokoschka: A Life by Frank Whitford, Studies in Art Education, XXVIII/4, 1987, p. 251.
[2] Diane FOLLET, Redeeming Alma: The Songs of Alma Mahler, College Music Symposium, XLIV, 2004, p. 30.
[3] Claude CERNUSCHI, Defining Self in Kokoschka’s Self-Portraits, The German Quarterly, LXXXIV/2, 2011, p. 198.
[4] Alfred WERNER, Kokoschka: Modern Old Master, The Kenyon Review, XXVIII/1, 1966, p. 38.
[5] Peter VERGO, Art in Vienna 1898-1918: Klimt, Kokoschka, Schiele and their contemporaries, Oxford 1975, p. 200.
[6] Leo A. LENSING, Review: Art, Politics and Art History: Kokoschka Lost and Found in Three New Studies, Austrian Studies, XII, 2004, pp. 256-257.
[7] Oskar KOKOSCHKA, My Life, London 1974, p. 72.
[8] FOLLET 2004, pp. 28-42; Alma Mahler je bila prav tako kot njen prvi mož Gustav Mahler skladateljica, vendar je skladanje na njegovo željo opustila, ko sta se poročila.
[9] KOKOSCHKA 1974, p. 73.
[10] KOKOSCHKA 1974, p. 73.
[11] KOKOSCHKA 1974, p. 73-76.
[12] KOKOSCHKA 1974, p. 77.
[13] ANDREW 1987, p. 252.
[14] Prevod iz angleščine (”happiness is otherwise”/”happiness comes from a different way”) je avtoričin.
[15] KOKOSCHKA 1974, p. 78.
[16] Nevihta (Die Windsbraut), 1914, olje na platnu, 181 x 220 cm, Kunstmuseum Basel.
[17] VERGO 1975, p. 198.
[18] Edith HOFFMANN, Kokoschka: Life and Work, London 1947, p. 118.
[19] CERNUSCHI 2011, p. 207; Tristan in Izolda je sicer tudi naslov opere Richarda Wagnerja iz leta 1859, napisane po srednjeveški tragični ljubezenski zgodbi.
[20] KOKOSCHKA 1974, p. 79.
[21] ”Čez črne čeri / pada smrti pijana / razbeljena vihra…” celotna pesem v izvirniku in v prevodu Kajetana Koviča: Georg TRAKL, Georg Trakl (ed. Kajetan Kovič), Ljubljana 2000, p. 132-133.
[22] Die Windsbraut v dobesednem prevodu pomeni ”Nevesta vetrov” (prevod je avtoričin). V angleščini se slika največkrat omenja pod imenoma The Tempest in The Bride of the Wind.
[23] HOFFMANN 1947, p. 118.
[24] CERNUSCHI 2011, p. 207.
[25] Slika, naslikana v drugi polovici leta 1913, je bila uničena v požaru v Kristalni palači leta 1931 v Münchnu. (WINGLER 1958, p. 302.) Takšno možnost interpretacije izpostavljajo strokovnjaki v dokumentarni oddaji Oskar Kokoschka: The Tempest v okviru dokumentarne serije Masterpieces of Vienna, ki so jo leta 2007 posneli za BBC Four. Dostopno na: http://www.youtube.com/watch?v=T8uPYHKJLh8.
[26] KOKOSCHKA 1974, p. 84.
[27] HOFFMANN 1947, p. 130.
[28] KOKOSCHKA 1974, p. 85.
[29] HOFFMANN 1974, p. 130.
[30] Hans Maria WINGLER, Oskar Kokoschka – The Work of the Painter (preved. Frank S. C. Budgen, J. P. Hodin in Ilse Schrier), London 1958, kronologija.
[31] WINGLER 1958, kronologija.
[32] WERNER 1966, p. 38.
[33] ”The doll was an image of a spent love that no Pygmalion could bring to life.” KOKOSCHKA 1974, p. 118 (prevod je avtoričin).
[34] FOLLET 2004, p. 30; Mahlerjeva in Werfel sta imela razmerje že v času, ko je bila ona še vedno poročena z Gropiusom.