Revija Obisk – pozabljeni ilustrirani družinski mesečnik
Danes po večini, vsaj mlajšim generacijam, neznana revija Obisk je bila edini slovenski ilustrirani mesečnik obdobja med drugo svetovno vojno. Izhajala je med leti 1940 in 1943. Vsem slovenskim bralcem je bila njihov najboljši prijatelj, saj se jim je prikupila s svojo zapeljivo podobo ter zanimivimi in praktičnimi članki. Reklamno sporočilo revije se je glasilo: »Vsak mesec vam prinašamo najlepše slike z doma in iz sveta, najraznovrstnejšo vsebino, najprivlačnejše berilo, najpresenetljivejše zanimivosti, najpraktičnejšo modo in kuhinjo ter najizvirnejše uganke in šah.« V tem, za prebivalce napornem obdobju, je prišla še kako prav med kratkočasenjem v delovnih dneh. Svetovne novice, ki so jih izvedeli po radiu, so z Obiskom dobile še slikovno podobo.
Sredi 1940. leta, ko se je na našem ozemlju pričenjala vojna, se je letna naročnina za to preprosto čtivo malo zvišala, kljub temu pa je mesečnik ostal dostopen marsikateremu Slovencu, ki si je rad krajšal čas z branjem poučnih člankov, gledanjem zanimivih fotografij in reševanjem miselnih ugank. Obisk je bil primeren za ljudi prav vseh starosti in poklicev.
Vsa leta je revijo urejal Mirko Javornik, za uredništvo pa je bil odgovoren Ludvik Klakočer. Obisk so tiskali v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani pri Jožetu Kramariču. Tiskarna, ki se je leta 1941 preimenovala v Ljudsko tiskarno, je imela upravo na Kopitarjevi 2.
Število strani v reviji je čez leta nihalo od štiriindvajset do petdeset. Vsega skupaj je izšlo enaintrideset številk, vendar ne dvanajst na leto, saj so bile nekatere podvojene ali celo potrojene. Čeprav je bil Obisk mesečnik, ga je vojna ovirala pri enakomernem izdajanju.
Danes je revija zbrana v štiri knjige s trdimi rdečimi platnicami, ki so bralcem dostopne v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V vsaki izmed teh knjig je letni izvod vseh številk. Ne vem, če so revije originali ali barvne kopije, saj se številke strani po vrsti nadaljujejo od začetka do konca knjige, kar naj ne bi bilo možno, glede na dejstvo, da je vsaka revija izšla posebej, kar pomeni, da se je vsaka začela s svojo številko strani.
V reviji Obisk prevladujejo fotografije, najde pa se kar nekaj izjemnih člankov z različnih področij, ki obsegajo vse od potopisov do opisov naravnih znamenitosti in literarnih zgodb. Članki se v letnikih razlikujejo po številu, vsebini in avtorstvu.
Obisk je močno spodbujal takratno prebivalstvo k branju raznih leposlovnih del ter jih poučeval o perečih temah.
Ena najbolj branih tem so bili nedvomno potopisi, ki so v vsakem posamezniku vzbujali pozitivne občutke. Branje le-teh in gledanje fotografij tujih krajev je bralcem širilo obzorja in zadovoljevalo njihovo željo po spoznavanju tujih dežel. S tem je bilo njihovo življenje kulturno obogateno, poleg tega pa so zgubili predsodke (npr. dejstvo, da so vsa neevropska ljudstva divjaki).[1]
Nekaj strani v reviji je bilo posvečenih tudi ženskim bralkam, kar je bilo zelo dobrodošlo za žensko populacijo Slovenije. Ta rubrika je obsegala nekaj strani, po katerih so bile razdeljene različne teme. Vsebovala je tako fotografije kot skicirane slike, ki so pripomogle k razumevanju napisanega. V tej rubriki so ženske našle vse, kar so potrebovale za polepšanje svoje zunanjosti in ureditev notranjosti svojega doma. V njej so bili članki o zdravju in lepoti ter modnih oblačilih tistega časa. Zanimivo je bilo tudi to, da je rubrika obsegala kar nekaj člankov na temo »naredi sam«. Tako so si lahko ženske po načrtu v reviji same izdelale obleke, klobuke in čevlje, ali pa dobile idejo za različna ročna dela, ki bi jim lahko pomagala med preživljanjem prostega časa. Sama sem se najbolj navdušila za temo »Kuhinja in gospodinjstvo«, saj je vsebovala recepte za preproste jedi, ki jih jemo še danes. Prav tako je tema »10 dobrih nasvetov« uporabna še dandanes, saj je prinašala nasvete, kako na najlažji način očistiti kakšno stvar ali se znebiti neprijetnega vonja.
Obisk je bil, za razliko od podobnih obstoječih revij, tudi revija za otroke. V njem so mlajši našli pravljice, uganke, vice, šahovske probleme in vesele igre za igranje doma. Brez dvoma so našli veselje tudi v reševanju kriminalne uganke »Kdo je zločinec«. Celostranska uganka je vsebovala 5 fotografij, ob katerih je bila napisana zgodba, preko katerih si moral ugotoviti, kdo je zagrešil umor ali rop.
Opazila sem, da je v vseh letih izdajanja Obiska zelo malo omemb svetovne vojne. V številkah prvega letnika je bila rubrika »Svet v mesecu dni vojne«, ki je opisovala potek evropske vojne, začete leta 1939. Zraven so bile tudi fotografije, vendar so bile le-te dokaj tehnične narave in niso prikazovale pravih grozot. Obisk je vojno spremljal, kolikor so mu dovoljevale razmere. Skozi revijo so se pojavljale posamezne fotografije Grozote vojne vihre, pri katerih so poudarjali, da si ob branju le kratkih poročil ne bi mislili, da so strahote vojne tolikšne, kot nam jih kažejo te realne fotografije. Tega so se zavedali vsi bralci, saj jih je ob pogledu na nekatere slike moralo močno stisniti pri srcu. Ogromno je bilo objavljenih fotografij orožja, tankov in potopljenih ladij, katerih fotografije so se pojavljale skozi vse številke, vojni članki pa po letu 1941, ko se je pri nas začela vojna, niso bili več objavljeni, verjetno zaradi cenzure.
Koncept revije Obisk so si zastavili zelo na široko, saj so želeli, da bi pokrival čim večjo množico bralcev in tem. To jim je tudi uspelo. Za še večji nabor kupcev so si zamislili različne nagradne igre, ki so prispevale k priljubljenosti revije. Poleg tega je uredništvo organiziralo »Razpis za najboljše literarne in fotografske prispevke«. Za to so se odločili, ker so želeli nuditi svojim naročnikom čim boljšo in čim zanimivejšo vsebino. Zmagovalce je čakala denarna nagrada. Seveda pa je uredništvo moralo objaviti tudi določene pogoje. Fotoreportaža je morala obsegati najmanj šest med sabo povezanih slik o katerem koli domačem ali tujem dogodku, zanimivosti, osebnosti, delu, običaju, itd. Fotografije so tekmovalci morali oddati v kopijah ali povečavah oblike 13 x 18 cm. Te razpisi so rodili uspeh, kakršnega ni nihče pričakoval. Velika udeležba je govorila o močni volji po raznovrstnem kulturnem udejstvovanju v najširših slojih, saj so sodelovali ljudje iz vseh družbenih plasti, z nekaj izjemami poklicnih literatov. Zelo mi je bilo všeč, da so se v reviji odločili za tak natečaj, saj so tako revijo ustvarjali tudi bralci sami in ne le uredniki. Poleg tega razpisa pa so v Obisku priredili tudi natečaj za najlepše fotografije otrok in tečaj za fotografe − amaterje, pri čemer so spodbujali bralce, naj jim pošljejo predloge za to rubriko.
Revija ni bila vidno razdeljena na rubrike, zato je bilo po eni strani nujno prebrati (ali vsaj prelistati) celotno revijo, da si prišel do tistega, kar te je zanimalo. Velika večina člankov ni bila podpisanih, kar nekaj avtorjev pa je uporabljalo psevdonime. Tujih avtorjev je bilo v primerjavi z domačimi zelo malo. Prav tako za ogromno fotografij nisem našla izvora, kar je zelo nenavadno za današnje čase, za tiste pa je bilo normalno. Anonimnost nekaterih fotografij pripisujem tudi njihovemu motivu (izjema so fotografi Janko Hafner, Peter Kocjančič, Ante Kornič, Fran Krašovec in Cveto Švigelj).
Leta 1941, ko se je pri nas začela vojna, je bilo zelo pametno, da so dodali rubriko »Poizkusite enkrat štediti«, ki je ljudi pripravilo na okupatorja in njegove načrte. V rubriki se je dalo prebrati, katere surovine bodo primanjkovale ter s katerimi jih zamenjati. Poleg tega so objavljali tudi, kako si doma sam izdelati zdravila, ki so v času vojne postala izredno draga. V uredništvu so skrbeli tudi za kratkočasenje prebivalcev in jim s poceni novimi leposlovnimi deli misli obrnili drugam. V kompletu so lahko ljudje kupili 24 knjig za borih 120 lir, s čimer niso bile dostopne le meščanom, pač pa tudi kmetom in delavcem.
Izhajanje revije Obisk se je na žalost zaključilo s številko 7-9 leta 1943. Nikjer nisem zasledila, zakaj je revija prenehala izhajati, vendar pa lahko sklepamo, da je vojna zadala poslednji udarec – izgubo naročnikov in posledično pomanjkanje denarja.
Že na prvi pogled ugotovimo, da se reviji Obisk ne reče zaman ilustrirani časnik, saj risbe in fotografije močno prevladujejo. Fotografije so bile vseh formatov in oblik, od enostranskih do miniaturnih, kvadratnih, pravokotnih, ovalnih in fantazijskih. Velikost uredniku ni bila pomembna, pomembno mu je bilo samo to, da je fotografijo lahko umestil med besedilo. Kar nekaj fotografij se je zlivalo skupaj z besedilom v celoto. Takih primerov v današnjem časopisju skorajda ne najdemo več, saj so vse fotografije po straneh razporejene estetsko, večje pa so avtomatično pomembnejše od manjših. V Obisku sem prav tako kar nekajkrat opazila, da je fotografija umeščena na stran samo zato, da zapolni prazen prostor, kljub temu da nima nobene povezave z besedilom. Naletela sem tudi na fotografije, ki so pripadale besedilu kar nekaj strani nazaj, vendar tam ni bilo prostora zanje, obrazložitve pa prav tako nikjer. V teh (pred)vojnih revijah je ohranjenega ogromno fotografskega gradiva, katerega originali so žal izgubljeni, z listanjem časnikov pa dobimo možnost, da se vrnemo nazaj in preučujemo zgodovinske dogodke takrat, ko so se zgodili.
V Obisku ni bilo veliko barvnih fotografij, prevladovale so črno bele v sivih odtenkih ali v rjavih, zelenih in modrih pigmenti. Leta 1940 in 1941 se je v kar nekaj številkah ponovila barvna fotografija med naslovno platnico in prvo stranjo revije.
Zanimive so tudi naslovnice, saj jih krasijo motivi, ki so se pojavili tudi v notranjosti revije, vendar pa to ni bilo zapisano pravilo. Skozi leta se je na prvi strani revije Obisk razvrstilo kar nekaj motivov, prevladovali pa so slovenski dogodki (uradni kraljevi obiski, slovenski običaji), portreti znanih starostnikov, umetnostna dela, motivi, fotografirani posebej za naslovnice, ko je revija izšla ob prazniku ali menjavi letnih časov, ter ogromno fotografij kulturnih dogodkov, ki so zabavali Slovence (prizori iz gledaliških iger, pevski zbori). Osebno mislim, da se fotografije na naslovnicah niso zelo razlikovale od naslovnic današnjih revij, saj so še danes na prvi strani izpostavljeni pomembni in zanimivi dogodki, ki si zaslužijo kraljevati na naslovnici, ki jo vidijo vsi, ki gredo mimo trgovine. Naslovnica je tisti del revije, ki pritegne kupca, da jo kupi, zato mora biti zanimiva in prijetna. Moje osebno mnenje je, da se je boljše izogibati fotografiranim odvratnostim na naslovnicah, vendar pa danes živimo v takšnem času, ko nam mediji neprestano predvajajo bombne napade, umore, trupla in kri, da smo na nek način postali že imuni na to, kaj to v resnici pomeni. Po drugi strani pa nas take stvari privlačijo in uživamo v trpljenju drugih, saj je to po nekakšni čudni logiki bolj interesantno kot pa ljubezen in mir na svetu. To je tudi razlog da se v 21. stoletju nekatere revije poslužujejo čim bolj krvave zgodbe za naslovno stran, saj vedo, da bodo s tem prodale več izvodov. Obisk pa je bila revija, ki je bralcem želela prinesti mir v dušo in jih zabavati s kratkočasjem, ravno zato, da ne bi razmišljali o grozotah, ki se vršijo okoli njih, zato so bile tudi naslovnice miroljubne in prijetne že na prvi pogled. Po tem se lahko sklepa, da je taka tudi revija.[2]
Med kratkočasenjem z branjem takih revij se nezavedno mnogo naučimo, kar nam za dolgo ostane v spominu, še posebej, če se osredotočimo na dejstvo, da fotografija pove več kot tisoč besed.
Zaključim lahko s tem, da je Obisk izšel v napačnem času, saj lahko z gotovostjo trdim, da če izhajanja ne bi prekinila vojna, bi bil še vedno eden od vodilnih časnikov na našem področju.
Avtor: Nina Jesih
Literatura:
John BERGER, Rabe fotografije, Ljubljana 1999
Karmen ERJAVEC, Koraki do kakovostnega novinarskega prispevka, Ljubljana 1998
Ludvik KLAKOČER et al, Obisk, Ljubljana 1940-43
Drago KOCJANČIČ, Spomini na Fotoklub Ljubljana, Fotoantika, 22, 2005
Drago KOCJANČIČ, Spomini na Fotoklub Ljubljana, Fotoantika, 23, 2006
Zmago ŠMITEK, Klic daljnih svetov, Ljubljana 1986
[1] Zmago ŠMITEK, Klic daljnih svetov, Ljubljana 1986, p. 57.
[2] Ludvik KLAKOČER et al, Obisk, Ljubljana 1940-43
Pingback: ArtFiks